“Dobra volja prinese le dobro voljo”
Koprčani in tisti, ki si v koprskem mestnem jedru služijo kruh, mu pravijo pojoči poštar. Zato, ker si, medtem ko raznaša poštne pošiljke od vrat do vrat, prepeva ali požvižgava melodijo, mimoidoče glasno pozdravlja in jim deli nasmehe. “Naš sonček je,” tudi na Pošti Slovenije potrjujejo sloves, ki se ga drži na ulici.
KOPER > Pismonoša David Krepek, Istran s štajerskim poreklom, ne počne nič nenavadnega, pa vendar izstopa iz povprečja. Ljudje se na ulici obračajo za njim, pogosto z nasmeški na obrazu. Preprosto zato, ker so srečali dobrovoljnega človeka.
Če je dan, ki se začne s srečanjem z njim, dober dan, bi takšno lahko bilo tudi leto. S to željo smo ga pred dnevi povabili z ulice OF v palačo Tarsia in mu nastavili diktafon.
> Ali res niste prav nikdar slabe volje?
“Ah, seveda pride tudi zame takšen dan. A v službi tega ne bom kazal. Po poklicu sem gostinec in kot gostincu so mi vedno govorili, da je stranka šef in da če si slabe volje, tega ne smeš prenašati na druge. Sicer pa se res zgodi zelo poredko, da sem slabe volje. Morda dvakrat na leto.”
> Imate recept za takšno zavidljivo povprečje?
(smeh) “Seveda! Prvo, kar storim zjutraj, ko se zbudim, je, da si nastavim dobro glasbo. Nekaj, kar mi tisti trenutek 'paše'. Vsaj pet, deset minut, dokler si umijem zobe in se uredim za službo, pustim, da mi igra. In to si običajno potem prepevam ves dan. Tako tudi vi slišite, kaj sem poslušal navsezgodaj zjutraj. (smeh) Jaz pravim, da se ne splača biti slabe volje. Slaba volja prinaša samo še več slabe volje. Dobra volja pa lahko prinese le dobro voljo. Samo malenkost je potrebna, da smo zadovoljni. Ne rabim avta, imam noge. Grem peš ali pa s kolesom in imam še boljši razgled kot iz avta. Male stvari so zelo pomembne. Materializem nikomur ne prinese sreče.”
> Kako se odzivajo ljudje na ulici, ko si tako sproščeno prepevate? Vam vračajo nasmehe?
“Seveda, skoraj vsi. Če bi držal dolgi nos, bi dobil nazaj dolge nosove. Tako pa dobim 99 odstotkov nasmehov. Tudi zato me to delo veseli.”
> Koliko časa ga že opravljate?
“Na Pošto Slovenije sem prišel konec leta 1999. Star sem bil 22 let.”
> Kaj ste počeli pred tem?
“Naredil sem gostinsko šolo. Po pripravništvu sem dve leti delal v restavraciji v Marini Portorož. Spoznal sem, kako je delati z ljudmi, z gosti. Potem pa je naneslo, da sem lahko zamenjal službo in zdaj sem tu. Ni mi žal.”
> Kaj vas v tem poklicu najbolj veseli?
“Stik z ljudmi. Pa to, da sem zunaj, na zraku.”
> Vam ni nikoli težko, prenaporno?
“Pride dan, ko bolijo roke, boli križ ... Mah (zamahne z roko), greš naprej, pa je.”
> V minulih tednih ste najbrž dostavili veliko prazničnih pošiljk. Kaj opažate, ljudje še znamo na roko napisati božično voščilo ali pismo dedku Mrazu?
“Še vedno je kar precej tega. A to navado v glavnem ohranjajo starejši, že po pisavi se vidi ... Mi mladi pa tistih nekaj lepih besed radi pošljemo na hitro, kot sms ali po elektronski pošti. Drugačen tempo imamo.”
> Je pa lepše prejeti pismo kot elektronsko sporočilo, se strinjate?
“Seveda, stokrat lepše je. Meni je decembra sestra po pošti poslala v Dekane voščilo iz Lucije. Prav vesel sem ga bil, res!”
> Kakšen je vaš tipičen delovni dan?
“Običajno sem tu, v središču mesta, temu rajonu se reče enka. Po 14 letih lahko rečem, da dobro poznam večino mestnega jedra. Je pa res, da sem v službi zatopljen v delo. Pogosto opazim nekatere stvari šele zvečer, ko grem 'en giro' po mestu. Denimo kakšen lep obok, beneško okno, kipec, napis ...”
> Ste v mestu odkrili kaj takšnega, kar je lepo, a ljudem običajno skrito?
“Vrtove! Ogromno jih je, pa tega sploh nisem vedel, dokler nisem pri ljudeh, ki stanujejo v višjih nadstropjih, pokukal skozi kakšno okno. Zdaj to vsakič storim in vsakič odkrijem kak zanimiv 'poštičin'.”
ILONA DOLENC
