“Izolske cerkve bi morali odpreti javnosti”
Remigio Grižonič je upokojeni Izolan in ljubiteljski fotograf, ki pa se s fotografijo ukvarja povsem resno. V objektiv rad ujame Izolo in njene cerkve ter na plan potegne pomembne drobce zgodovine, ki bi sicer ostali - skriti.
IZOLA > Remigio Grižonič je prepričan, da Izola v preteklosti ni bila samo mesto revnih ribičev in kmetov, kot menijo mnogi.
Dve pristanišči, statut, cerkve ...
“V času starih Rimljanov je imela dve pristanišči, eno v Viližanu in drugo v San Simonu. Eno je bilo zavarovano pred jugom, drugo pred burjo, kar pomeni, da so obiskovalci pripluli v mesto ob skoraj vsakem vremenu. Pred več kot 650 leti je dobila statut. Imela je tudi številne trge, nekakšne samostojne entitete. Vsak je imel tudi svojo cerkev, zato jih je v Izoli tako veliko. Poleg sedanjih sta bili v mestu vsaj še dve: cerkev sv. Petra na območju Delamarisa in cerkev sv. Andreja, ki je bila zavetnica ribičev, na mestu hotela Marina. V Pivolu je bila cerkev sv. Lovrenca ...” niza zgodovinske podatke.
Renesančni zakladi
Po njegovem mnenju bi morali cerkve odpreti javnosti in jih vključiti v turistično ponudbo. “To je naše bogastvo, nanj smo lahko ponosni. Cerkev sv. Mavra je še zdaj videti velika. Pred 460 leti, ko so jo posvetili, je bila še mogočnejša. Je prava zakladnica renesanse. Zgradili so jo na temeljih starejše, romanske cerkve, in se pri tem zgledovali po beneškem slogu. V Benetke so šli po slikarje ... Razmeroma velika je tudi baročna Besenghijeva palača, kamniti lev ob njej pa je precej starejši, saj so ga našli med izkopavanjem. Nasproti stoječa Scuola dei Battuti je ena najstarejših, če že ne najstarejša izolska stavba.”
Fotografije Izole zadnja tri leta vključuje v koledar in jih razstavlja v mestni knjižnici. Začel je s panoramami, nadaljeval z motivi, ujetimi na ulicah. Pred iztekom lanskega leta pa se je osredotočil na notranjost cerkve sv. Mavra. MIRJANA CERIN
