“Raje trpim vročino, kot da sem brez dela”

KOPER, NOVA GORICA > V pekarni je bilo vroče. Zelo vroče. Čeprav je bila tudi Pristaniška ulica ob 11. uri že dodobra segreta, se je ob vstopu v prodajalno zdelo, kot da si ravnokar zapustil klimatiziran prostor. Tako, po občutku, bi termometer v prodajalni najbrž pokazal blizu 50 stopinj Celzija. V sosednjem prostoru so peči za kruh, skozi na stežaj odprta vrata v prodajalno buta vročina z ulice, klime ni.

Temnolasa prodajalka za pultom se s stopinjami ni želela ukvarjati. “Vroče je res, a kaj moremo? Služba je služba,” se je prijazno nasmehnila. “Položnice je treba plačati, otroke nahraniti in obleči ... Plačo pa je treba zaslužiti,” je pojasnjevala, medtem ko je na police zlagala vroče štruce kruha, ki so jih spekli v sosednjem prostoru. Tam šele mora biti peklensko!

Za razliko od strank, ki jo po opravljenem nakupu urno popihajo ven iz pekarne, na “hladno”, morajo zaposleni v pekarni v takšnih razmerah preživeti ves svoj delavnik. “Človek se navadi,” je urno pojasnila naša sogovornica. “No, je pa pozimi super, saj nas ne zebe,” je brž dodala.

Namesto na plažo, na parkirišče

Tudi pobiralka parkirnine na parkirišču za Hotelom Vodišek na Ogrlici se zaradi vročine, ki v teh dneh kraljuje na njenem “delovnem mestu”, ne jezi kaj preveč. “Ah, te štiri urice bom pa ja zdržala,” se je nasmehnila, ko smo jo pobarali, ali ji ni prevroče stati sredi parkirišča.

Namazana s kremo za sončenje, oblečena v kratke hlače in majico brez rokavov ter s klobučkom na glavi je bila videti prej kot turistka. “Pred žgočim soncem se sicer lahko zatečem v senco,” je pokazala na manjše drevo v bližini. A vročini, ki seka iz asfalta, ne more ubežati.

Čeprav služba ni idealna, je bila vseeno zadovoljna, ko se ji je pred tremi tedni ponudila priložnost za to delo. “Vročina gor ali dol, služba je služba,” je potrdila besede njene predhodnice. “Po drugi strani pa ... Koliko ljudi pa še ima priložnost, da med službo tako porjavi?” se je zasmejala in pokazala svoj zagoreli hrbet.

Na gradbišču spijejo po štiri litre vode

Brez vsakršne zaščite pa običajno po cele dneve na soncu prebijejo gradbinci. “Pa veste, navajeni smo,” nam bagerist v skupini gradbincev podjetja Gratel, ki tudi v teh dneh, pod žgočim soncem, na severnem kraku Prvomajske ulice v Novi Gorici kopljejo jarek in vanj polagajo telekomunikacijske kable, odgovori na vprašanje, kako?

Kako zmorejo prenašati tolikšno vročino? Pa ne le visokih temperatur in sopare, ki je spremljevalec vsakega poletja v Novi Gorici; stroji, s katerimi in na katerih delajo, namreč tudi oddajajo toploto.

Mali bager, v katerem je včeraj sedel eden od naših sogovornikov, ima sicer kabino, vendar so šipe spuščene in v njej je še bolj toplo kot na prostem. “Ne bi bilo smiselno imeti klimo, ko pa so šipe ves čas spuščene,” bagerist pojasni, zakaj kabina ni klimatizirana. “Šipe pa morajo biti spuščene, da vidiš, kako opraviš delo,” doda. Skupaj s kolegi na prostem dela po osem do devet ur; delavci v skupini se nič ne izmenjujejo. Potrdijo pa nam, da popijejo več tekočine. “V osmih, devetih urah spije vsak tudi po tri ali štiri litre vode,” je povedal sogovornik.

PETRA VIDRIH,

AMBROŽ SARDOČ