Afriški duh na čelu občinske uprave
Piranski, slovenski, srednje-, južno- in zahodnoevropski Obama. Vse to je po poročanju medijev Peter Bossman, novi piranski župan, ki je zaradi svoje temne polti postal senzacija v Evropi in čez lužo, tako da ga primerjajo z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Primerjave ne mara, češ da je “le” piranski župan. V občinsko upravo, napoveduje, bo prinesel spremembe, zagotovo pa tudi nekaj afriškega duha.
PIRAN> Za razliko od ameriškega predsednika, rojenega v ZDA, je 55-letni Peter Bossman - prav tako predsednik, vendar piranskega odbora SD - rojen v Afriki, v Gani. Te dni je v središču pozornosti medijev z vseh koncev sveta. Z njim smo se o tem, kako se spominja svoje rojstne države, kaj ga je pripeljalo v Slovenijo in kakšne bodo njegove prve poteze v vlogi župana, pogovarjali tudi mi.
> Kakšni ste Ganci? Česa se najbolj spominjate o Gani?
“Ganci smo znani kot zelo prijazni, vedno nasmejani ljudje. Najbolj mi je ostala v spominu odprtost ljudi, tako da se nikomur ni treba najavljati. Greš k sosedom, sediš, ješ in piješ z njimi, se vrneš domov, oni pridejo s tabo. Življenje tam je počasno in lagodno, nikomur se ne mudi, ura ni pomembna. Spominjam se hrane in jo tudi pogrešam.”
> Greste še kdaj v Gano? Imate tam družino?
“Potrudim se, da grem vsako drugo leto, čeprav zdaj nisem šel že tretje leto. Mama je bila tu lani, tako da sem eno leto preskočil. Imam dve sestri in šest bratov. Ena sestra živi v Gani z mamo, druga je v Washingtonu, dva brata sta v Veliki Britaniji, trije v ZDA in en v Kanadi.”
> Kako to, da ste prišli v Slovenijo?
“Po spletu okoliščin. V poznih 70. letih je bila v Gani na oblasti vojska. Kot študent sem takrat veliko demonstriral, zato življenje zame - in za druge študente - ni bilo prijetno. Vložil sem prošnjo za štipendijo v Veliki Britaniji, a odgovora ni in ni bilo. Gospod iz urada, ki dodeljuje štipendije, me je vprašal, zakaj ne grem v Jugoslavijo. Rekel sem mu, da nočem v komunistično državo. Odvrnil mi je, da tam sploh ni komunizma. Ozračje v Gani se je zaostrovalo, zato sem vseeno zaprosil za štipendijo v Jugoslaviji. Na letališču v Beogradu so mi naročili, naj nadaljujem pot v Ljubljano. Nikoli nisem slišal zanjo, le za Beograd in Zagreb, zato sem jih hitel prepričevati, da sem dober študent in naj me ne pošljejo v Slovenijo. Kljub vsemu sem se odpeljal. Bilo je leto 1977.”
> Kakšni so bili vaši občutki ob prihodu?
“Zelo prijetni. Ljubljana je bila čista, zelena, pravo nasprotje umazanega Beograda. Zaljubil sem se vanjo in ostal. Sprejet sem bil na medicinsko fakulteto.”
> Je bilo tedaj v Sloveniji veliko temnopoltih?
“Ni nas bilo veliko. Bili smo atrakcija, sploh izven Ljubljane.”
> Imate kakšno slabo izkušnjo zaradi vaše polti?
“Na začetku, a nič hujšega. Slišali smo kakšno opazko, v restavraciji nas niso želeli postreči, na avtobusu ni želel nihče prisesti. Nisem pa doživel nobenega rasističnega izbruha.”
NIVES KREBELJ
Nadaljevanje pogovora s Petrom Bossmanom lahko preberete v četrtkovi tiskani izdaji Primorskih novic.