Ahtikovo pismo je zakrožilo po svetu
Časovna kapsula, ki so jo našli med obnovo hiše v Zadružni ulici v Kopru in o čemer smo poročali v sobotni izdaji Primorskih novic, bralcev ne pušča hladnih. Radi bi izvedeli več o Josipu Ahtiku, ki je leta 1907 napisal pismo prihodnjim rodovom, v njem opisal svojo življenjsko pot in duha tistega časa, zatem pa ga skrbno zazidal.
KOPER > Pismo so našli večkrat zavito v kartonaste platnice ter ovito v kuhinjsko krpo in zavezano z vrvico. “Ahtik je imel srečno roko, da pismo ni bilo shranjeno v del zida, ki ga je načela vlaga. Pohvale tudi zidarju in izvajalcu, ki je pismo pazljivo izbrskal in nam ga takoj pokazal,” o odkritju, zaradi katerega je te dni postal medijska osebnost, pove Iztok Blaževič. S partnerico Vojko Lapajne bosta Ahtikov dokument uokvirila in obesila na posebno mesto v hiši. Seveda je že jasno, da bosta prihodnjim rodovom zapustila svojo lastno časovno kapsulo s pismom in družinskimi fotografijami.
Celotno pismo si lahko preberete na tej povezavi: http://static.primorske.si/pdf/pismo_zid.pdf
Slovenščina že uradni jezik
Nada Čibej, direktorica Pokrajinskega arhiva Koper, nam je po objavi članka sporočila, da v arhivu hranijo še več podatkov o Josipu Ahtiku. “Navdušena sem nad najdbo! Časovna kapsula sama po sebi ni nič nenavadnega, je pa krasen vir za zgodovinarje. Zgodovina skozi svoje zapise dogajanje obravnava suhoparno. Ta osebni vpogled in pogled na dogodke pa je izjemen, čeprav subjektiven,” pravi Čibejeva, ki Ahtika opiše kot izobraženega, pismenega gospoda s širokim pogledom na zgodovino.
Čas, v katerem je Josip Ahtik shranil časovno kapsulo, je čas pred prvo svetovno vojno, ko je bila slovenščina tudi v Kopru že uporabljana kot uradni jezik. Seveda je v mestu večinoma italijansko prebivalstvo najpogosteje govorilo in uporabljalo italijanščino. “Avstro-Ogrska je zagovarjala dvojezičnost, torej slovenščino in nemščino,” opozarja Nada Čibej.
Hranilnica v vsaki vasi
Tisti čas zaznamuje tudi razvoj hranilnic in posojilnic, nekakšnih predhodnic bančnega sistema. “Domala vsaka vas je imela svojo hranilnico in posojilnico. Vse so poslovale v slovenščini in eno večjih, torej to v Kopru, je vodil Josip Ahtik,” o tistem času še pove Nada Čibej.
Že v pismu, ki smo ga objavili na naši spletni strani, je Josip Ahtik zapisal, da se je rodil 20. marca 1867 v Vojniku. Oče Jakob in mati Jera ga nista hotela izšolati, proti njuni volji se je učil ponoči, podnevi pa delal na očetovi kmetiji. A ker je čutil, da nima prihodnosti, je pri 21 letih pobegnil od doma. Vojaščino je služil v Bazovici, kjer ga je zadela strela, po okrevanju je odslužil še preostanek svojega vojaškega dolga, se poročil z Milko, živel v Slovenski Bistrici, leta 1898 pa odšel v Trst in od tam leta 1904 v Koper kot uradnik Posojilnice in hranilnice Koper.
Solastnik vile Ledina
Pokrajinski arhiv Koper nam tudi razkrije, da je na prelomu stoletja kupil hišo z nekaj vinograda v Rojanu nad Trstom. V pismu Ahtik pojasni, da je v Zadružni ulici v Kopru kupil zemljišče s staro hišo, jo deloma podrl ter dozidal s pomočjo posojilnice in svaka Ivana Šprahmana (Schprachmann), Milkinega brata, učitelja cesarsko-kraljevega učiteljišča v Kopru (tam je danes koprska gimnazija), o svojem nepremičninskem poslu pa je zapisal: “Dosedaj je malo hiš v Kopru, ki bi bile v slovenskih rokah.”
Leta 1913 je kupil tudi vilo vdove notarja del Bella v Škocjanu - znano kot vila Ledina, solastništvo si je verjetno delil s svakom Šprahmanom.
Lasten kino v Idriji
Rad je imel umetnost, sodeloval je v različnih društvih, pevskih zborih, tudi igral je v predstavah. V Kopru in Vanganelu so, denimo, uprizorili igro Marjaž, v Dekanih so zaigrali Brinjevca, v Pobegih Županovo Micko in Eno uro doktor.
Imel je tudi svoj kino oziroma kinematograf: županstvo takratne mestne občine Idrija mu je leta 1911 dovolilo prirejati kinematografske predstave v Idriji. In prav od tam, mimogrede, izhaja tudi solastnica hiše Vojka Lapajne.
Pobeg v Maribor
Josip Ahtik je delal kot revizor pri Zvezi slovenskih zadrug v Trstu, leta 1918 je postal istrski deželni odbornik, a čez štiri leta so ga prisilno upokojili. Fašistični režim je leta 1927 z dekretom likvidiral dejavnost Posojilnice in hranilnice Koper.
Josip in Milka Ahtik sta čez dve leti pred fašizmom pobegnila iz Kopra v Maribor. Edini otrok, sin Milko, je umrl že med drugo svetovno vojno, po njegovi izgubi pa je Ahtike zaznamovala še smrt edinega vnuka, Vojka.
Pokrajinski arhiv hrani morda zadnje Ahtikovo pismo, napisano leta 1952 v Mariboru in namenjeno prijatelju Zorku Jermanu. Milka je bila takrat že leto dni mrtva.
“Jaz sem izgubil jedinca in jedinega vnučka in pred 11 meseci še ženo, katera niti trenutek v življenju ni hotela zamenjati moža, kakor niti jaz ženke. In to vseh 55 let zakona ali 56 let, kar sva se prvič videla in je redkost na svetu. Želim tako slogo vsem prijateljem!”
ALENKA PENJAK
