Ana Tkavc je pri 103 letih zgled, Vida Medvešček pa blizu stotici

V imenu zaposlenih je slavljencem voščila direktorica centra Alenka Terbovc ter jim zaželela še veliko prijetnih in sončnih dni, zdravja, druženja in dobre volje. Slavljenkama je čestital tudi piranski župan Andrej Korenika, saj obe prihajata iz piranske občine. “Ko vaju gledam, se spomnim časa, ki sem ga preživljal s svojima nonama. Na tiste dni me vežejo lepi spomini. Spomnim se, kako me je nona vozila po vasi v karjoli, z nonotom pa sem se vozil s frezo,” je dejal. Slavljencem je zaželel veliko smeha, veselja in prijetnih trenutkov v družbi ljudi, ki jih imajo radi. Z nasmehom se je obrnil k Vidi Medvešček: “Upam, da me boste prihodnje leto povabili na stoti rojstni dan.”

Recept za dolgo življenje: delo

Ana Tkavc je pri 103 letih bistra sogovornica. Na vprašanje, kaj je recept za dolgo življenje, je odgovorila brez oklevanja: “Treba je delati. Trdo delo krepi človeka. Jaz brez dela nisem mogla živeti.” Rada je kuhala, pekla, obdelovala vrt, šivala in pletla. Tudi pri prehrani je bila vse življenje zmerna: “Nisem jedla veliko sladkega, raje več zelenjave.”

Skupna praznovanja popestrijo življenje v centru starejših ter povezujejo stanovalce in zaposlene.

Foto: Nives Krebelj

Leta 1955 se je zaposlila v trgovini v Piranu, kjer je “22 let sedela za veliko blagajno”. Ko so začeli graditi trgovino v Luciji, se je odločila, da je čas za upokojitev. Toda niti po upokojitvi ni mirovala. “Še naprej sem pletla, šivala, kuhala. Marmelade nisem nikoli kupovala, vedno sem jo skuhala sama,” je ponosna. Odrekla se ni niti večjim izzivom - povzpela se je celo na Triglav. “Zdaj mi je dolgčas, ker ne vidim več,” potoži.

Največje breme starosti zanjo namreč niso leta, temveč huda okvara vida. “Sama se lahko uredim, ampak mora biti vse na svojem mestu, da najdem stvari,” je razložila. Vsako jutro se uredi, gre na telovadbo, se nekajkrat sprehodi po hodniku in obišče masaže, rada se zadržuje na balkonu. “Svež zrak sem imela vedno rada. Tudi pozimi imam rada odprto okno,” pristavi.

V domu se dobro počuti. “Imam svojo sobo, radio in televizijo. Televizijo prižgem predvsem zato, da slišim poročila. Slike tako ali tako ne vidim,” pove. Pogreša pa družbo. “Obrazov ne prepoznam, ne prepoznam ljudi, čeprav jih večkrat srečam. Če jih ne prepoznam, se ne morem pogovarjati,” pojasni. “To je zdaj žalostno - življenje je postalo bolj samotno,” ugotavlja.

Spomini na mladost in slovenske pesmi

Lepo je bilo prisluhniti tudi 99-letni Vidi Medvešček, ki je osvetlila delček svoje mladosti, ko je bila gojenka konvikta, internata. “Hodili smo mimo Tolmina, dol do vode. Bilo je zelo lepo. Zelo radi smo peli. Peli smo slovenske narodne pesmi, samo slovenske narodne,” se je spomnila. V spominu ji je ostal tudi prizor, ko se je nekega dne domov vrnila premočena: “Šla sem k peči, se usedla ob njej in se grela ter sušila.”

Za glasbeni del praznovanja so poskrbeli Primorski gušti, ki so skupaj s stanovalci zapeli nekaj znanih pesmi. Praznovanje se je seveda zaključilo ob torti. •