Atlija vs. MOK: kalvarije še ni konec
Družini Atlija s Srmina je septembrsko deževje dokončno odplavilo dom in posel. Sredi uničenja v depresiji ankaranske bonifike v svoji prikolici vztraja le še 76-letni Borislav Atlija. S preostalimi člani družine na sodišču zaman skuša od koprske občine doseči, kar mu je bilo obljubljeno v času županovanja Dina Pucerja. Za občino so zahteve družine preprosto nesprejemljive, na županovo ponudbo - izplačilo v višini 400.000 evrov - pa Atlijevi ne pristanejo.
SRMIN> Začetek zapletene zgodbe sega v leto 2002, ko so Atlijevi - ujeti med zasipi v depresivnem območju ankaranske bonifike in zato nenehno izpostavljeni poplavam - sklenili s tedanjim županom v odhodu Dinom Pucerjem odrešitveno pogodbo. V zameno za njihovo imetje na Srminu se je občina zavezala, da bo Atlijevim v letu in pol priskrbela zemljišče in hišo, zgrajeno na ključ na Gažonu ter zemljišče z delavnico (družina se je že od začetka 90. let ukvarjala z izdelavo betonskih elementov) v Semedeli.
Odplavilo Pucerja in premoženje
Kmalu zatem so volilci za krmilo koprske občine postavili Borisa Popoviča, ugodna pogodbena rešitev, ki jo je Atlijevim obljubil Pucer, pa se je začela spreminjati v bled spomin. Neuspešno iskanje kompromisa z novim županom - Atlijevi trdijo, da se dolgo sploh ni zmenil za njihove težave - se je zavleklo vse do letošnjega septembra, ko je deževje Atlijevim, tako kot številnim drugim družinam, odplaknilo tako rekoč vse.
Občina je družino brez doma nastanila v šalarskem Bio motelu, čez nekaj tednov, po ponovno neuspelem poskusu poravnave na sodišču, pa ji je to gostoljubje odrekla. Atlijevi so poiskali streho nad glavo v najemniškem stanovanju v stari Šalari, glava družine, 76-letni Borislav Atlija, pa v družbi dveh psov vztraja v prikolici ob opustošenem starem domu na Srminu. Občina je pripravljena družini za njeno uničeno imetje plačati dvakrat po 200.000 evrov, prvi obrok letos, drugega prihodnje leto, za Atlijeve pa je takšna ponudba odločno preskromna.
Zahtevajo dvakrat več denarja
“400.000 evrov se morda sliši veliko, a za ta denar ne kupimo niti parcele z vsemi potrebnimi papirji! Če je župan sposoben v Ankaranu najti zemljišče s hišo in delavnico za ta denar, naj kar izvoli!” je razburjena Svetlana Atlija Riosa. Kajti, čeprav sta bili leta 2002 Gažon in Semedela za družino sprejemljivi nadomestni lokaciji, danes ni več tako. “Od nekdaj sem živela in delala v Ankaranu in tu hočem ostati,” je odločna podjetnica.
Zahteve Atlijevih do občine so jasne in brezpogojne: pol milijona evrov izplačila in zazidljivo zemljišče v Ankaranu. Če jim občina ne priskrbi zemljišča, pa bodo zadovoljni z izplačilom v višini 850.000 evrov. Tolikšen znesek bi jim poplačal leta izgubljenih živcev zaradi spora s Popovičem in jim omogočil nov začetek.
Ker imetje na Srminu ni bilo zavarovano, po poplavi niso upravičeni do nikakršne odškodnine, posel pa jim je kajpak propadel. “Trenutno se preživljamo z moževo plačo in očetovo pokojnino. Najemnine in položnic je za 1700 evrov, saj imamo še vedno registrirano obrt. Z bratovo pomočjo se nekako prebijamo, a v nedogled ne bo šlo,” pravi Svetlana Atlija Riosa. “Župana je lahko sram, da takole meče ljudi na ulico!” je ostra.
Njen oče, Borislav Atlija, je ondan kot kapitan potopljene ladje žalostno a pokončno stal pred svojo prikolico na Srminu. “Januarja bom dopolnil 77 let. Vse življenje sem delal, in to pošteno, pa poglejte, kje sem pristal,” je razočarano zmajal z glavo.
MOK: Ponudili smo primerno kupnino
V koprski občinski upravi nam je direktorica Sabina Mozetič zgodbo opisala iz drugega zornega kota. “Ko je Boris Popovič nastopil županski mandat, so bili Atlijevi med prvimi na razgovoru pri njem in so se nato še večkrat sestali z njim. Župan je ocenil, da so pogodbene obveznosti občine do družine prevelike, zato ji je ponudil alternativo: občina bi Atlijevim zagotovila nadomestni zemljišči na Gažonu in v Semedeli ter določen odškodninski znesek, objekte pa bi morali zgraditi sami. Na to niso pristali.
Pred nekaj leti so zoper MOK vložili tožbo zaradi neuresničitve pogodbe iz leta 2002, sledilo je več poskusov izvensodne poravnave,” pripoveduje Mozetičeva. Občina je na osnovi cenitev oblikovala zadnjo ponudbo - 400.000 evrov izplačila -,od katere ne namerava odstopiti.
“Glede na stanje nepremičnine menimo, da je ta kupnina zelo primerna. Na trgu bodo težko dobili drugega kupca,” pravi direktorica.
Na očitke, da jih je župan, ko jim je odrekel plačilo bivanja in hrane v hotelu, vrgel na cesto, pa Mozetičeva odgovarja: “Ko so na obravnavi v začetku oktobra Atlijevi zavrnili ponujeno kupnino, se nam ni zdelo več pravično, predvsem v primerjavi z drugimi oškodovanci v poplavah, da bi še naprej brezplačno živeli v hotelu, ko pa jim je občina hkrati ponujala denar za njihovo premoženje.”
Atlijevi v delitveni bilanci?
Medtem ko obe strani čakata na naslednje srečanje na sodišču, ki bo čez dva meseca, se odpira vprašanje, kaj se lahko zgodi s “primerom Atlija” po ustanovitvi občine Ankaran. Bi koprska občina lahko prenesla dolgoletno “breme” na novo sosedo? “Če bi se pri delitveni bilanci uporabljalo teritorijalno načelo, bi nepremičnina Atlijevih ležala na območju bodoče občine Ankaran. Vemo pa, da se pri delitveni bilanci delijo tako plusi kot minusi, tako premoženje kot pravice, ki iz nekega premoženja izhajajo,” je nedoločen odgovor Sabine Mozetič.
ILONA DOLENC
