Babica Marija: “Morali smo se znajti”
Katera mama je v nekdanji koprski porodnišnici prva rodila trojčke, kdaj se je s prihodom dveh zdravnic prekinilo moško četverovladje, kateri oče je prvi v Kopru prisostvoval porodu in kako se je uveljavila “ciganska doktrina”. Vseh teh in številnih drugih anekdot so se v ponedeljek v avli pokrajinskega muzeja spominjali upokojeni ginekolog Lojze Kožar ter nekdanje koprske babice na čelu z njihovo strokovno mamo Marijo Pečarič.
KOPER> Sklepno dejanje interaktivne razstave o nekadanji koprski bolnišnici in porodnišnici, ki sta jo pripravili Neža Čebron Lipovec in Maša Sakara Sučević, je bilo toplo in prsrčno, za marsikoga tudi ganljivo. Potem ko se je v minulih tednih v spominsko knjigo in na razstavne panoje vsulo spominov, vtisov in zgodb, povezanih s staro porodnišnico, so po svojem spominu pobrskali tudi nekdanji zaposleni.
Babica Marija Pečarič je v Kopru začela delati leta 1950. Z Božico Šavron sta bili dolga leta tako rekoč strokovni materi vsem mlajšim babicam. Razmere, v katerih je potekalo delo, so za današnji čas skoraj nepredstavljive.Vložki, tamponi, rokavice - nič ni bilo za enkratno uporabo, vse je bilo treba prati, prekuhavati, sterilizirati, po potrebi tudi krpati. “Pravi čudež je, da smo zmogli! Morali smo se znajti. Je bila že tudi takšna gneča, da sem porodnici pomagala roditi kar z vozička. Ali pa sem položila 'štramac' na tla, pokleknila in se je začelo,” je povedala Pečaričeva.
Težke primere so pošiljali v Trst, pri čemer je bila potrebna posebna izkaznica za prehod čez mejo. “V Trstu, verjemite, nisem niti enkrat izkoristila, da bi šla po trgovinah,” je najstarejša izmed nekdanjih babic nasmejala občinstvo.
Rojstvo dvojčkov v rumenem fiču
Babica Vanja Piciga se je spomnila, kako so jo po neki dolgi noči, polni porodov, zgodaj zjutraj izmučeno priklicali pred bolnišnico, kjer je nato kar v rumenem fiču pomagala na svet še dvojčkoma. Doktor Kožar, kot ga še danes naslavljajo nekdanje pacientke in babice, se je spomnil, da je prve trojčke v Kopru povila mamica s Kozine: “Kupila je kravo, moža zadolžila, naj poskrbi zanjo, in ko je prišla domov, je imela mleko.” Na eno od prelomnic v koprski porodnišnici pa ga je iz občinstva spomnila Marija Trdan Lavrenčič. Njen mož je leta 1985 tako vztrajno prepričeval Kožarja naj mu dovoli prisostvovati rojstvu drugorojenke, da je ginekolog naposled le popustil. “Spustil sem ga zraven, nato pa smo zagrnili zaveso, da ne bi nihče videl, da uvajamo neke novotarije,” je hudomušno priznal.
Kako je obveljala “ciganska doktrina”
V tistem obdobju je bilo med železnimi pravili tudi to, da so morale ženske tri dni po porodu ležati, kar je pomenilo, da so tudi na stran morale kar leže. Pravilo je menda prekršila Romkinja, ki je dan po porodu sama odkorakala do stranišča in tako dodobra vznemirila osebje. “Primarij mi je zabičal, naj bo tako, kot določa doktrina, ali naj kar dam odpoved,” je povedal Kožar. Razburjenje se je nato menda poleglo po posredovanju nekega švedskega zdravnika, ki je bil slučajno prisoten. “In tako je obveljala ciganska doktrina,” je spet hudomušno sklenil Kožar.
Poleg njega so na Santorijevi 9 dolga leta kraljevali še primarij Marko Kolenc ter zdravnika Uroš Černe in Viktor Ugrin. Njihovo moško četverovladje se je leta 1976 končalo s prihodom ginekologinje Zdenke Guzej in pediatrinje Zore Veilguny. “Dve leti je trajalo, da je Kolenc razširil sistemizacijo in da sva bili sprejeti,” se spominja Veilgunyjeva. “Ko zdaj gledam vso to tehnologijo, ki je tako zelo napredovala, kar ne morem verjeti, kako smo zmogli. Denimo, novorojencu smo lahko dali infuzijo le skozi popek, ki pa je bil odprt le pet ali šest dni. Primernih igel takrat ni bilo,” je ponazorila tedanje delovne razmere.
V službi sodelavci, na ulici prijatelji
Babica Nataša Juriševič je poudarila, da je kljub materialnemu pomanjkanju v koprski porodnišnici vladalo prijetno vzdušje in vzajemno spoštovanje med zaposlenimi. “V službi smo bili vsi s strežnicami vred enakovredni sodelavci, na ulici pa prijatelji. Ob tem ne pozabljamo na naše bivše sodelavke, ki danes še delajo v Izoli.” Spomnil a se je vratarja Giovannija, ki “je vse vedel”, in zunanjega zidka, na katerem so na dobro novico čakali mladi očetje. Na vprašanje, kateri je bil najlepši prostor v stavbi, pa so se babice strinjale, da je to bil tako imenovani trikotnik. “Tja smo se zatekale, jokale, se smejale ...,” so povedale.
Zora Veilguny si je ob koncu srečanja zaželela, “da bi se v to stavbo naselilo neko drugo življenje, vsaj tako bogato, kot je bilo naše”. Z njo se bržkone strinja tudi Dragan Marušič, rektor Univerze na Primorskem, ki ji je država pred nekaj leti prenesla stavbo v upravljanje, a zaradi pomanjkanja denarja še čaka na načrtovano obnovo. V spominsko knjgo je zapisal: “Upam, da se vsa dobra energija te stavbe prenese v obnovljen objekt za univerzo, širšo javnost, ves Koper.” ILONA DOLENC
