Besede, ki pridejo z mlekom v kri
Istra - od nekdaj stičišče različnih narodov in kultur - premore toliko različnih narečij, kolikor je v njenem zaledju vasi. Tri piranske sta lani, z diktafonom v rokah, pol leta obiskovali dialektologinja Suzana Todorović in znana istrska etnologinja Rožana Koštial.
LUCIJA > Prva opremljena z dialektološkim doktoratom in raziskovalnimi izkušnjami, druga z jezikoslovnim znanjem, predvsem pa z narečjem, ki ga je kot domačinka iz Nove vasi “z mlekom dobila v kri”. Rezultat njunega raziskovalnega dela je publikacija Narečno besedje piranskega podeželja, ki je letos s finančno pomočjo piranske občine ugledala luč sveta pri univerzitetni založbi Annales. Pred dnevi sta jo slikovito predstavili obiskovalcem v lucijski knjižnici.
V vsaki od treh piranskih vasi - Novi vasi, Padni in Svetem Petru - sta imeli po dva “informanta”. Kako govorijo domačini v Novi vasi, sta (poleg Koštialove) pomagala osvetliti Ivan in Ana Rojac, v Padni Kvirin (Rino) in Nevia Grego, v Svetem Petru pa Remigio in Ana Prodan.
Sečoveljska dolina ali Piranski bošk
Suzana Todorović in Rožana Koštial sta jih spraševali po izrazih za vremenske pojave, prevozna sredstva, poklice, vrste trgovin, dele telesa in občutke, oblačila, obutev, hrano ... V knjigi sta zbrali 1263 izrazov v različicah iz vseh treh vasi.
Razlike so pogosto zelo majhne, lahko zgolj pri izgovorjavi ene črke v besedi, pa vendar so. Denimo, prebivalkam Pirana v Novi vasi rečejo “Paranke”, v Padni “P'ranšce”, v Svetem Petru pa “P'ranćke”, sta ugotovili. Reka je v Novi vasi “roja”, v Svetem Petru “fl'm”, v Padni pa uporabljajo oba izraza. V vseh treh vaseh ob močnem deževju rečejo, da “zliva ku z gulide” oziroma da “pada ku s'kuce”.
“Ste vedeli, gospod župan, da domačini rečemo Sečoveljski dolini Piranski bošk?” je Koštialova nagovorila Petra Bossmana, ki je z zanimanjem prisluhnil predstavitvi. Z vsemi ostalimi obiskovalci se je nasmejal zlasti ob anekdoti o copatkih, ki jo je v narečju povedala Nevia Grego.
Šla je rodit, copatke pa je pustila doma
Ko je “jimela za jet rodet”, je od doma prepešačila več kot kilometer, preden je našla “vituru”, da jo pelje “u špitau u Kup'r”. V sobi jo je babica vprašala, “da ku jiman pupatke”. Razumela je, da jo sprašuje po copatkih in ji je odgovorila, da jih je pustila doma. Za besedo popadki je tedaj slišala prvič, saj so matere dekletom v vasi govorile, da “kadar sa gre rodet, se jima dulorje”.
V knjigi je najti še nekaj pripovedi, ki v šaljivem tonu razkrivajo delček - včasih zelo krute - istrske preteklosti. Razkrivajo tudi položaj istrskega narečja, ki je bilo, kot v knjigi spominjata avtorici, zasenčeno med prvo in drugo svetovno vojno ter zasmehovano v obdobju po vojni. A prav prepletanje dveh svetov - romanskega in slovanskega - je narečju istrskega podeželja dalo pestrost in slikovitost, s katerima se ponaša.
“Ugotovili sva, da imamo tudi na podeželju dvojezičnost. Nanjo sva naleteli pri številnih izrazih. Denimo, 'čast' - 'onor', 'ga je uštrigala' - 'ga je uručla', 'šopračilja' - 'ubrve', 'pesem' - 'kanconeta', 'učitelj' - 'maještro'. Za slinček, ki mu rečejo 'bavarjol', sva odkrili tudi staro slovensko besedo 'podbradnik',” je nanizala Todorovićeva.
Narečje ni mrtvo
S Koštialovo se strinjata, da teza nekaterih jezikoslovcev, da narečje umira oziroma izginja, ne drži. “Izginja raba starinskih besed, ki se nanašajo na predmete, ki niso več v rabi. Če pa narečje razumemo kot govor ki se spreminja, tako kot se zaradi razvoja tehnologije in drugih dejavnikov spreminja življenje na podeželju, je to živ govor,” pravi Todorovićeva. ILONA DOLENC
