Blažijo stiske otrok in rešujejo lastne finančne zagate
V izolskem Društvu prijateljev mladine (DPM) so prepričani, da bi morala država drugače urediti financiranje društev prijateljev mladine. Čeprav v kriznih časih vse bolj blažijo socialno stisko otrok, so večinoma odvisni od razpisov občin in njihovih proračunov. Kjer ga za tekoče leto še niso sprejeli, pa bodo zabredli v hude finančne težave, najbrž tudi v izolskem in koprskem DPM. V Izoli pozivajo Zvezo prijateljev mladine Slovenije, naj jim v njihovo delovanje pomaga vnesti več reda. Generalna sekretarka zveze Breda Krašna opozarja, da se to ne more zgoditi čez noč.
ISTRA >V državi ni enotnega kriterija o financiranju, delu ali številu zaposlenih v DPM, čeprav bi kazalo poenotiti vsaj njihove glavne programe in jih ovrednotiti. DPM se namreč ukvarjajo z otroki, najbolj občutljivim segmentom prebivalstva. Otroke ščitijo in jim zagotavljajo enake možnosti, mnogokrat opravljajo tudi delo drugih državnih institucij.
Eni z lastnimi prihodki, večina brez
Pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije deluje 104 DPM in zvez DPM, ki so nastale po delitvi večjih občin. Nekateri so še v času nekdanje države dobili v upravljanje počitniške domove ob morju ali v hribih in živijo tudi od njihovega trženja, denimo krški, jeseniški, murskosoboški, mariborski in ljubljanski DPM ali zveza DPM.
Preostali so povsem odvisni od finančne podpore občin. Ker jih po zakonu o financiranju občin ne smejo neposredno financirati, je večina odvisnih od javnih razpisov občin. Takšna je usoda koprskega DPM, kjer pa edina zaposlena, sekretarka Irena Morgan, poudarja, da imajo z občino dobre odnose. Na občinskem razpisu za financiranje programov za otroke in mladino so lani dobili 59.200 evrov. Porabili so jih za financiranje 11 projektov, poplačilo materialnih stroškov in stroškov pogodbeno opravljenega dela, sekretarkino plačo in ne nazadnje za obeležitev 60. obletnice društva.
Izolski DPM izvaja poletno varstvo (lani so imeli tudi po 72 otrok na teden), učno pomoč za 35 osnovnošolcev, različne delavnice (obiskuje jih 10 do 20 otrok), poletno letovanje na Kolpi in zimovanje na Pohorju ( udeležilo se ju je več deset osnovnošolcev). Zdravstveno letovanje so kar nekaj let omogočali 50 otrokom, zdaj pa ga ne izvajajo več. “Starši bi morali prispevati tretjino stroškov, česar ne zmorejo, ali pa bi to morala poravnati občina,” opozarja Motoh Bračanova.
Formalno gledano je izolski DPM na boljšem. Pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti si je pred leti izboril status, da deluje v javnem interesu. Postal je neposredni proračunski porabnik, kar pomeni, da se mu ni treba prijavljati na občinske javne razpise in živeti v strahu, da ne bo uspešen.
V izolskem DPM so trije zaposleni. Za njihove plače in programe so v lanskem občinskem proračunu predvideli 65.000 evrov. V društvu na znesek nimajo pripomb, moti pa jih način financiranja. “Izplačilo sledi zahtevkom, te moramo predložiti občini za vsak pretekli mesec posebej. Konec januarja bomo zaprosili za januarsko plačo in jo dobili enkrat pred koncem februarja. Položnice pa pridejo na točno določen datum in tudi bančna posojila je treba redno vračati,” utemeljuje vodja DPM Barbara Motoh Bračanov. Tako kot mnogi si želijo, da bi plačo dobivali na vnaprej določen datum. “Tako se ne bi ponovile razmere iz leta 2008, ko smo bili kar osem mesecev brez plače, čeprav smo vseskozi delali, ker izolski občinski svet osem mesecev ni sprejel občinskega proračuna.”
Nimajo posebnega statusa, a si ga želijo
V Zvezi prijateljev mladine Slovenije opozarjajo še na en vidik prijavljanja na občinske razpise. V mnogih občinah se je mogoče prijaviti na en sam razpis, razpisi pa so ozko zastavljeni, eni so namenjeni izobraževanju, drugi prostočasnim dejavnostim, tretji varstvu, četrti sociali ... DPM pa združujejo vse te segmente in še humanitarno dejavnost. “Državo že vrsto let prepričujemo, naj pripravi javne razpise tudi za programe za otroke, ki se vseskozi izvajajo po vsej Sloveniji, a nismo uspešni. Breme financiranja še naprej nosijo lokalne skupnosti,” je jasna Breda Krašna.
Tudi koprski DPM pripravlja ogromno delavnic, natečajev in projektov skupaj z vrtci, 11 osnovnimi šolami in družinami. Udeležuje se otroškega parlamenta, ki ga organizira Zveza prijateljev mladine Slovenije. Prireditve, s katero pospremijo projekt Zeleni nahrbtnik, se udeleži 500 predšolskih otrok. Njihov dedek Mraz obišče najmanj 2200 vrtčevskih otrok. Za letošnje poletje pa se nadejajo, da bodo zdravstveno letovanje omogočili 100 otrokom.
Krovna organizacija je nekoliko na boljšem. Ker ima status humanitarne organizacije, ji to daje določene prednosti pri financiranju programov in v nekatere je mogoče vključiti strošek dela, sicer ga krijejo s pomočjo sponzorjev in donatorjev. DPM so samostojne pravne osebe, kakršna so kulturna in športna društva. Jedro težav se skriva v tem, da v zakonodaji nimajo posebnega statusa. “Država bi morala sprejeti strategijo za otroke, kot je to naredila za mladino. Na tej podlagi bi potem sprejeli ustrezno zakonodajo in ustanovili poseben urad. Urad za mladino je del javne uprave, dobiva državni in evropski denar ter ga namenja mladinskim organizacijam,” navaja Krašna. To, da bi se DPM priključili mladinskim organizacijam, kakršno je koprsko kulturno-izobraževalno društvo Pina na primer, ni možno. Mladinske organizacije morajo imeti kar 80 odstotkov članov, starih od 14 do 29 let.
Čeprav se Krašna zaveda, da bo sprejem strategije za otroke in ustrezne zakonodaje dolgotrajen proces, je pripravljena na oranje ledine: “Eden od ciljev Zveze prijateljev mladine Slovenije je, da dajemo pobude za spremembo sistema in zakonodaje, povezane z otroki, mladostniki in družinami. S pobudami moramo prepričati državni zbor in vlado.”
MIRJANA CERIN
