Bobni miru povzročili nemir

PORTOROŽ >Danes bodo v Avditoriju Portorož javnosti podrobneje predstavili vsebino in kontekst koncerta Bobni miru, ki bo prihodnjo sredo. To bo prvi v nizu šestih nastopov v Sloveniji, Italiji in Srbiji. Igral bo mladinski simfonični orkester, sestavljen iz 67 mladih iz 21 evropskih držav, ki od nedelje že vadijo v Kopru. Vsakoletno druženje mladih glasbenikov pod geslom “orkester mladega evropskega duha” je tradicionalni dogodek, ki traja že dve desetletji.

Namen dveh mož, ki sta v središču projekta, dirigenta in umetniškega vodje orkestra Igorja Kureta Corettija ter pisatelja, novinarja in publicista Paola Rumiza, je spomniti na človeško tragedijo prve vojne, z mladimi glasbeniki poslati sporočilo miru, pa tudi sprožiti kritični razmislek o tem, kako sta nesposobnost komunikacije in igra velikih kapitalskih interesov ves kontinent pahnila v nepotrebno morijo, so pojasnili organizatorji.

Italija ni pritiskala

Projekt je mednaroden, predvsem pa čezmejen. Podpirajo ga predsedstvo Evropskega parlamenta in oba državna odbora za obeležitev 100. obletnice prve svetovne vojne - italijanski in slovenski. Se je prav zaradi podpore italijanske države v podnaslov koncerta prikradla sporna formulacija? “Nikakor ne. Ni bilo nobenih pritiskov in nobenih zahtev. Če sem iskren, je bilo edino vprašanje ustanov, ki nas podpirajo, kam na plakatu bomo umestili njihov logotip,” pravi Kuret, ki poziva k “zdravi pameti in razsodnosti”. Stavek, ki je zmotil nekatere Primorce, je del predstavitvenega pisma, namenjenega italijanskim ustanovam in je iztrgan iz konteksta.

V Avditoriju so temu pritrdili in hkrati pojasnili, da so besedilo na spletni strani spremenili, takoj ko so se zavedli nedoslednosti.

Besedila za koncert je zbral in jih bo na dogodkuvvesna predstavil Paolo Rumiz, znani italijanski novinar, ki je ob 100. obletnici začetka vojne peš in z vlakom prepotoval vse fronte v Evropi. Vrnil se je, kot je povedal, kot še večji evrofil. Predvsem pa z željo, naj Evropa brez strahu, da bi ranila posamična nacionalna čustva, govori o ekonomskih in političnih vzrokih za prvo vojno. Uvodna beseda na portoroškem dogodku bo pripadla pesniku in akademiku, človeku, ki je večkrat globoko premislil in spretno ubesedil značilnosti ter duha prostora ob meji, Cirilu Zlobcu.

Kogar piči kača ...

S tem je tudi uresničena zahteva Boža Novaka, prvega, ki se je oglasil na to temo. “Zavedam se, da ni pretiravati z etiketiranjem! Res pa je, da je sosednja stran v teh primerih dovolj izurjena, da nam posredno, skozi kulturo, lahko ponuja tudi svoja politična videnja in hotenja,” se je odzval Novak ter ponovno poudaril, da se mu dogodek ne zdi niti najmanj sporen, prej nasprotno, zmotil pa ga je podnaslov. Zato je od organizatorja zahteval, da ga spremeni.

In zakaj je občutljivost Primorcev na obeleževanje vstopa Italije v prvo svetovno vojno tolikšna, da so nekateri celo pozivali k protestom v Portorožu? Najprej zato, ker je soška fronta, v kateri je bila Italija nasprotnik Avstro-Ogrske, v kateri je živela večina Slovencev, pustila hude rane v vsej zahodni Sloveniji. Drugič pa zato, ker je konec prve vojne prinesel za Slovence tragično italijansko okupacijo ozemelj. In ta bi bila, se strinja večina zgodovinarjev, še bolj usodna, če avstroogrska vojska ne bi uspela ubraniti frontne linije na Soči.

Na to zgodovinsko karto so s slogani, kot so “Vrnili se bomo” ali “Italija, ponovno vstani in zmagaj” igrali pripadniki neofašistične organizacije Casa Pound, ki so, ne po naključju, za svoje zborovanje izbrali Gorico.

Primerjati neofašistična zborovanja s koncertom mednarodnega simfoničnega orkestra je nekoliko pretirano, kar priznava tudi Novak, a hkrati opozarja, da je vsaka površnost lahko priložnost za potvarjanje zgodovinske resnice.

VESNA HUMAR