Brezdomski kongres v Piranu

PIRAN > K tem 4015 brezdomcem pa je treba prišteti še približno 2700 oseb, ki nimajo zakonite stalne prijave in pri katerih gre lahko za prikrito brezdomstvo. “Če ne bi bila smrtnost med brezdomci tako visoka, saj povečini umirajo med 50 in 55 letom starosti - bi lahko Slovenijo imenovali dežela brezdomnih ljudi,” je dodal Bojan Cvetič, predsednik društva Brezdomni - do ključa.

Statistika še pravi, da je na Goriškem lani živelo vsaj 77 brezdomcev, v Istri in Krasu pa 379. Nekateri živijo v zavetiščih - v Sloveniji jih je trenutno 15 - a ta niso pravi odgovor na težave brezdomstva. Z njimi samo gasimo požar. “Uporabnikom, ki so v zavetiščih, bi radi ponudili stanovanja in predvsem delo, denimo s socialnim podjetništvom. Da lahko sami služijo denar in si kupijo stvari, ki jih želijo,” o prihodnjih projektih govori Suzi Kos, direktorica javnega zavoda Socio.

Že od leta 2002 pa strokovni delavci opozarjajo, da Slovenija potrebuje tudi pohospitalno enoto za brezdomce. “Tistim, ki so hudo bolni, bi radi omogočili zadnji spokojni, pietetni mir. Takšnega, kakršnega bom imel jaz in vi na svoji smrtni postelji. Človek je človek, tudi če zaudarja,” je še poudaril Cvetič, ki še opozarja, da strokovni delavci niso ne zdravniki ne bolničarji, da bi znali skrbeti za hudo bolne.

Častna pokroviteljica brezdomskega kongresa je bila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki si je zadala nalogo, da bo skupaj s strokovnjaki in različnimi ministrstvi v prihodnje iskala rešitve za ljudi, ki jim je kršena pravica do dela in nimajo bivališča.

“Med brezdomci so tudi ljudje, ki so nekoč živeli lepo življenje. Včasih premožni so najprej izgubili podjetja, potem še dom. Opozarjajo nas, da se lahko brezdomstvo zgodi vsakomur med nami. Ko nas obiščejo, sprašujejo, ali je zanje še kakšno upanje. Najbolj pa me skrbi za deložirane družine z majhnimi otroki. Grozijo s samomorom, kričijo,” je zgodbe iz svoje pisarne predstavila varuhinja.

Brezdomne družine se v Ljubljani in drugih večjih mestih pojavljajo zadnji dve leti. Nekatere niti niso bile deložirane, a njihovo življenjsko okolje še zdaleč ni varno. “Te družine zahajajo v programe za brezdomce, ki pa niso primerni za družine, sploh pa ne za otroke,” je dodal predsednik društva Kralji ulice Bojan Kuljanac. Slovenija torej potrebuje tudi bivalne enote za družine: zaenkrat znamo le mamo in otroka namestiti v varno hišo, očeta pa v zavetišče.

ALENKA PENJAK