Bungalovi v Ankaranu padajo
V Študentskem taboru v Ankaranu so delavci že začeli razstavljati dotrajane lesene bungalove, nekoč namenjene študentom in turistom, zadnja leta pa sezonskim delavcem. Medtem ko rušijo, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, lastnik tega 17.000 kvadratnih metrov velikega območja, čaka na evropske razpise in denar za gradnjo.
ANKARAN > Bungalovi v Študentskem taboru so rasli z mladinskim uradniškim delom in bili sprva namenjeni počitnikovanju slovenskih študentov. Ko je ugasnilo študentsko zanimanje, so prišli turisti, zadnja desetletja pa sezonski delavci, doma večinoma v Romuniji. Nekatere je Miro Novoselec, direktor podjetja NGP, ki je zadnja leta uporabljalo Študentski tabor in se ukvarja s tem, da naročnikom na Primorskem priskrbi cenejšo delovno silo za večinoma oljkarska in vinogradniška dela, premestil v svojo zasebno hišo v Ankaranu. Veliko jih je odšlo domov, nekaj pa jih še živi v bungalovih v Študentskem taboru in razstavljajo svoje nekdanje domovanje. Ko bodo končali, se bodo tudi oni odpravili proti svoji domovini - Romuniji oziroma Slovaški.
Center šolskih in obšolskih dejavnosti, ki ga vodi Alenka Kovšca, namerava prenoviti Študentski tabor. “Za zdaj bi samo obnovili zidani del stavb na parceli in omogočili poletno bivanje. Ko pa končamo z naložbo v Bohinju, bi bilo mogoče začeti z investicijo pod Jadransko cesto,” je o načrtih za Primorske novice povedala Kovšca. V nekdanjem Študentskem taboru bi Center šolskih in obšolskih dejavnosti izvajal okoljsko vzgojo, športne aktivnosti, šole v naravi, raziskovanja, mednarodne dejavnosti (izmenjava programov za delo z nadarjenimi učenci) in druge aktivnosti za mlade.
Župan Ankarana Gregor Strmčnik si želi, da bi bil Študentski tabor namenjen mladim, predvsem starejšim otrokom, “saj ne gre pozabiti, da je tam cesta”, lahko pa bi ga zasnovali tudi kot bodoči kampus pod okriljem Univerze na Primorskem.
Deset lesenih bungalovov je že padlo in končuje se zgodba, ki so jo 1964 leta izpeljali študenti nekdanje socialistične republike Slovenije, med njimi Bruno Korelič, brata Zorko in Stanko Debeljak, Dino Pucer, Janez Kocjančič in tudi Milan Kučan. Prvi direktor Študentskega tabora je bil Stanko Debeljak, lani ob 50-letnici otvoritve tega znanega prostora pa so se nekdanji študenti v Kučanovi družbi znova zbrali v Taboru, se sprehodili skozenj in žalostno ugotavljali, kako je propadel.
Mario Bernobič iz Kolombana je bil upravnik v 70. letih, v Ankaran pa sta s soprogo Olivio prispela iz mesta Hum. Spominja se kantavtorja Vlada Kreslina, ki je kot mladenič igral na tamkajšnji terasi. Tja je s svojo študentsko družbo in obvezno kitaro prišel tudi Andrej Šifrer.
Prve bungalove so pripeljali iz Poreča, vanje pa že leta 1977 namestili tudi sezonske delavce, večinoma iz Hruševca, ki so obirali grozdje za Kmetijsko zadrugo Agraria. Mario Bernobič ob spominu na stare čase pravi: “Bili smo mladi, polni energije, delali smo do polnoči in se zbujali s ptiči,” se spominja v želji, da bi prostor zaživel z mladimi obiskovalci. ALENKA PENJAK
