“Če smo stari, še ne pomeni, da moramo kar obsedeti”
Lucija Barlič ima že 92 let, a se sploh ne počuti stara. “Se mi zdi prav čudno, ko povem, da imam že prapravnukinjo,” se zasmeje. Zdravje ji še dokaj dobro služi, pamet pa sploh. Kot pravi, jo je starost presenetila. Glede na leta je bila prepričana, da bo kmalu potrebovala pomoč. Zato je tudi odšla v dom upokojencev.
LUCIJA>“A če bi vedela, da bom še tako vitalna, bi ostala kar lepo doma,” pravi. Pred štirimi leti se je na lastno željo preselila v dom upokojencev v Luciji. “Zavedala sem se, da ne bom vsak dan mlajša. In ker nisem želela biti v breme svojim, sem raje pravočasno poskrbela za to,” pojasnjuje Lucija Barlič, po domače Cilka. Kljub devetim križem pa je še vedno zelo vitalna. No, zadnje čase jo hrbet precej boli, pa tudi sliši nekoliko slabše; in brez bergel si sploh ne upa na sprehod. A kljub temu si ni mislila, da ji bo starost tako prizanašala.
Prebivalstvo Slovenije se nezadržno stara. Ob koncu leta 2010 je bilo 16,5 odstotkov prebivalcev starih najmanj 65 let, pred desetimi leti pa je bilo prebivalcev v tej starosti 14,1 odstotkov. Med državami članicami EU imajo največji delež prebivalcev, starih 65 ali več let, Nemčija (20,7 %), Italija (20,2 %) in Grčija (18,9 %).
Na dan našega obiska smo jo dobili ravno med zajtrkom in telovadbo. “Je treba malo migati,” je smeje pojasnila. Če se le da, gre vsak dan na sprehod. A čeprav se v življenju - kot zatrjuje - nikoli ni dolgočasila, ji zdaj, na jesen življenja, dnevi tečejo zelo počasi. Prepočasi, je prepričana. “Veste, tudi če smo stari, še ne pomeni, da moramo kar obsedeti. Biti moramo aktivni. V domu pogrešam malo več dejavnosti. Saj vendar nismo vsi dementni ...”
Cilka ima za sabo pestro življenje. V devetih desetletjih se je nabralo veliko lepih, a tudi žalostnih zgodb, ki so jo izoblikovale v trdno in pogumno žensko. Leta 1944 so ji Nemci ubili moža, partizana, in ostala je sama z dvema majhnima otrokoma. Iz rodnega Zagorja ob Savi se je pred skoraj 60 leti preselila na Primorsko, v Piran, kjer je dobila službo v tamkajšnji bolnišnici. Kot medicinska sestra je bila zelo predana svojim bolnikom, ob tem pa je bila ves čas tudi prostovoljka pri Rdečem križu. Danes pogreša več medgeneracijske solidarnosti.
“Po drugi svetovni vojni so bili drugačni časi. Bili smo polni upanja na boljšo prihodnost. Zdaj pa gre samo še navzdol. Vsi so tako črnogledi ... Če smo bili včasih povezani, zdaj gleda samo še vsak nase.” Brez prilagajanja pa je težko sobivati; sploh v majhni sobici v domu.
Danes se bo v Ljubljani začel 12. Festival za tretje življenjsko obdobje, ki poudarja, da je dolgoročno uspešen razvoj družbe odvisen od medgeneracijske solidarnosti in uspešnega sožitja generacij.
Prepričana je, da bi se morali zganiti predvsem tisti, ki smo jim na volitvah zaupali svoj glas. “Naj poskrbijo za to državo, ne pa, da tako razdvajajo narod,” je ogorčena. Tudi mladim polaga na srce, naj ne bodo apatični, ampak naj si prizadevajo za lepši in boljši svet. “Ne tako, kot to počnejo v Španiji, a naj se vendar zganejo.”
1. oktober je mednarodni dan starejših in je namenjen promociji spoštovanja in skrbi za starejše. Čeprav starost prinaša številne težave, zlasti zdravstvene, človek ne sme obupati, je odločna Cilka. “Mnogi starejši razmišljajo o samomoru. Mnogi ga tudi storijo. A treba je iti pogumno naprej in se ne obremenjevati z leti,” je prepričana naša sogovornica. PETRA VIDRIH