Civilna iniciativa v Piranu: “Občina naj odstavi celotno ekipo”
Obnova mandrača v Piranu je postala velika rakava rana mesta in na noge dvignila množico ljudi, zunanjih strokovnjakov in društev. Po inšpekciji za dediščino je potek projekta pod drobnogled vzela še gradbena inšpekcija. Civilna iniciativa pa zahteva, naj tisti, ki so zakrivili napake, prevzamejo odgovornost.
PIRAN> Minule dni je bil na omizju piranskega zavoda za ohranjanje dediščine Mediteranum najbolj kritičen in odločen pravnik in vodja škvera v Seči Boris Cepuder: “Apeliram, da od projekta obnove mandrača odstopijo projektant, nadzornik in odgovorni za inženiring ter da se razveljavi pogodbe z izvajalcem in podizvajalci. In nihče me ne bo prepričal, da je uničenje obale mandrača naključno. Vse skupaj je bila premišljena akcija, s katero se bodo nekateri okoristili. Prepričan sem, da mora občina odstopiti od pogodbe s temi akterji, in sicer iz preprostega razloga: ker so že hudo zgrešili pri izvedbi del, bi bilo sedaj, ko se bodo zaradi tega stroški še povečali, naravnost absurdno, da jim občina plačuje dodatno delo.”
Odgovorne bi bilo treba ovaditi
Zavod Mediteranum pa je postregel z nekaj informacijami iz kazenskega zakonika: da se z zaporom do petih let lahko kaznuje, kdor protipravno poškoduje ali uniči stvar, ki je posebnega kulturnega pomena, naravno vrednoto ali drugo zavarovano naravno bogastvo ali stvar, ki je javna dobrina. Ali kdor povzroči delno ali popolno poškodbo okolja ali njegovo uničenje, kdor bistveno poslabša zaščiten habitat, kdor razvrednoti okolje. Z zaporom do desetih let pa se kaznuje, čigar dejanja imajo za posledice nepopravljivo poškodbo ali uničenje okolja ali zavarovanega naravnega bogastva.
“Ta določila so težko izvršljiva, ker imajo vsi udeleženci formalno-pravne dokumente za posege, ki jih izvajajo v mandraču. Zato se ozrimo, kdo je v Piranu formalno pristojen, da uničevanje zaščitene kulturne dediščine prijavi policiji ali poda kazensko ovadbo,” je v razmislek podal Pirančan Mitja Guštin, sicer predstojnik Inštituta za dediščino Sredozemlja v Piranu. Kazenski zakonik namreč za te osebe, v kolikor po uradni dolžnosti ne podajo ovadbe, predvideva približno tri leta zapora.
Projekt nujno za deset korakov nazaj
Guštin je še opozoril, da je javnost tako ali drugače spregledala (ne)namerno rušitev obeh manjših pomolov na vhodu v mandrač, še preden so se nadaljnja rušitveno-obnovitvena dela sploh začela. Znano je, da so pomolčka porušili, ker sicer veliki gradbeni splav podjetja Adriaing ne bi mogel zapeljati v mandrač. “V Benetkah, na primer, uporabljajo manjše delovne splave,” je opomnila krajinska arhitektka Romana Kačič. Prepričana je, da se je potrebno pri izvedbi projekta obnove mandrača premakniti za deset korakov nazaj. In od tam ponovno, vendar strokovneje, začeti: “Stanja, kakršnega so povzročili, se ne da več popraviti. Vendar je na vrsti občina, da naredi jasen in zelo odločen korak, saj ima vajeti v rokah tisti, ki plača, torej občina.”
Davorina Petarosa, člana piranske krajevne skupnosti, ki je pred dnevi po dolgotrajnem moledovanju na občini vendarle dobila projektno dokumentacijo v pregled, pa skrbi, da je bil projekt obnove že na samem začetku narobe zasnovan: “Na tej točki je potrebno poklicati več zunanjih strokovnjakov, ki bodo seveda naredili ekspertizo o nastalem stanju in ponudili več rešitev, med katerimi se izbere najboljšo. In na osnovi njihove ocene se zahteva kazensko odgovornost za vse vpletene, ki so delali ali nestrokovno ali namenoma protizakonito.”
Pirančanka Daniela Paliga na omizju ni videla ovir, da bi ne bila posebno kritična: “Če je investitor hotel imeti novo ribiško pristanišče, zakaj si ni izbral drugega kosa obale in ga zgradil, piranski mandrač pa pustil, kakršen je? Zakaj so se odgovorni odločili tako korenito posegati v vse tri obalne mandrače, ki so največja kulturna vrednota naših mest? Menim, da je v tem izvirni greh.” Na omizje je pricurljala še informacija (o kateri smo v PN tudi že poročali), da je projektant obnove koprskega pomola isti kot za piranskega, torej Projektiva inženirig iz Pirana. In tudi za obnovo Jernejevega kanala v Seči.
Vedno isti ljudje
Kustosinja pomorskega muzeja Duška Žitko je opozorila, da je, žal, tokratna popolnoma neprimerna in nestrokovna sanacija piranskega pristanišča, v osrčju historičnega mestnega jedra Pirana, ki je v celoti zaščiteno, le ena od mnogih in zelo tragičnih praks, ki so se zgodile v obalnih mestih v zadnjih desetletjih. »Zaradi podobnih nestrokovnih pristopov in posegov v občutljivo mestno tkivo Pirana smo že pred dvajsetimi leti organizirali iniciativo in javno peticijo ter že tedaj opozarjali na nepravilnosti pri sanaciji in obnovi ter celo na dolgoročno uničevanje kulturnih spomenikov. Kljub podpori mnogih kulturnikov iz vse Slovenije in 700 podpisom Pirančanov se od leta 1991 v odnosu odgovornih do kulturne dediščine ni spremenilo nič!” je povedala Žitkova.
“Še več,” je dodala, “vsi akterji, vključeni v proces ohranjanja kulturnih spomenikov, so isti. In zanimivo, ves čas so v obnovo vključena ista gradbena podjetja!” In še na osnovi svojega strokovnega poznavanjaŽitkova ugotavlja, da za ključne projekte ni vselej pravočasnih predhodnih arheoloških raziskav, temeljitih konservatorskih programov, ostrih pogojev, ki bi zaščitili spomenike v svoji izvorni pričevalnosti, in ni javnih razpisov, razgrnitev projektov, nevtralne strokovne presoje in strogega nadzora izvedbe.
“Nas, ki smo že tedaj, ko je bil še čas, da bi preprečili medtem storjene številne napačne posege in dolgoročno nepopravljivo škodo, so onemogočili in z grožnjami in celo sodiščem zaustavili. Na porazno stanje zato nemo pričajo v tem času 'obnovljeni' in žal tudi izginuli kulturni spomeniki v vseh treh obalnih mestih,” je sklenila kustosinja.
Gradbeni inšpektor je v zvezi z obvestilom inšpektorja za kulturo in medije, da naj bi bila gradnja tudi v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, uvedel postopek, ki je še v fazi ugotavljanja dejanskega stanja, sporočajo z inšpektorata za okolje in prostor.
Piran potrebuje mestnega konservatorja
Slobodan Simič Sime iz Mediteranuma pa: “Prav šokantno je, da se mesec dni po nepojmljivem vandalizmu nad najdragocenejšo dediščino mesta in po jasnih stališčih neodvisne stroke, meščanov in Krajevne skupnosti uprava občine pogovarja z istimi akterji, namesto da bi že takoj odstavila celotno ekipo, sprožila vse ustrezne kazenske in druge sankcije proti odgovornim, naročila revizijo projekta (to bi morala že po uradni dolžnosti), sestavila novo ekipo, popravila projekt in delo nadaljevala. Za vse to je potrebno največ 60 dni. Zgled, ki ga občinska uprava sedaj daje, je zelo bled in predstavlja za vse meščane razočaranje ter jih sili v zaščitniške aktivnosti, ki se bodo tudi dogajale.”
Ker je stroka v Piranu skozi desetletja pokazala, da je pogostokrat pristranska, kompromitirana in nekonsistentna, nadaljuje Simič, ne more sama odločati o prenovah: “Tu smo še meščani, davkoplačevalci, ki želimo in moramo vedeti ter sodelovati v dogajanju. Zato predlagam, da občina v svoj postopek pri sprejemanju večjih posegov v mestu pooblasti Krajevno skupnost, da projekte predstavi meščanom, ki naj z odobravanjem ali neodobravanjem sodelujejo. Na ta način bi v veliki meri lahko preprečili nadaljnji vandalizem in barbarstvo nad mestom ter ustavili majhne ljudi, ki jih zanima samo lasten žep,” sklene Simič, ustanovitelj Mediteranuma.
“Vsak kamen je Mona Liza”
“Taka prenova mandrača je v nadvse nestrokovno in barbarsko početje, je posledica popolnega nerazumevanja mest, kot je Piran, s strani njegovih upraviteljev in majhne, vendar skoraj vedno iste ekipe nerazgledanih in nesposobnih, toda med seboj sodelujočih projektantov, nadzornikov in izvajalcev. Ali metaforično: mesta, kot je Piran, je zgodovina obdarila z izjemnim številom originalnih Leonardovih portretov Mone Lize (vsak kamniti blok mandrača je primer takega izvirnika). Torej z najdragocenejšimi primeri avtentične kulturne dediščine. Naši 'strokovnjaki' pa vneto lomastijo, lomijo, tržejo in nepovratno uničujejo izvirne Mone Lize, da bi jih nadomestili s cenenimi, kičastimi trendovskimi podobicami, v katerih ni minulega časa in zato ne spomina, ne zgodb, ne izvirnosti, ne ničesar. Kdaj bomo končno razumeli, da ima to mesto izjemno bogastvo in s tem možnost za najkakovostnejši turizem in sploh celosten razvoj ravno zaradi avtentičnosti, kulture in dediščine? Le kdo bi naj prišel gledat stotine kičastih podobic Mona Lize v Piran? Le povprečneži, ki ne ločijo pomena izvirnika od cenene kopije. In žal je povprečnežev v Piranu res veliko.”
O v nebo vpijočem pomanjkljivem nadzoru zavoda za varstvo kulturne dediščine nad posegi v mandraču in v mestu nasploh pa so si bili vsi enotni, naj Piran izkoristi 100. člen zakona o dediščini, ki omogoča, da občina pod nadzorom zavoda postavi in plačuje mestnega odgovornega konservatorja kulturne dediščine.
LEA KALC FURLANIČ
