Da ne bomo čez deset jokali ...

KOPER> Po ocenah bo enotirni železniški odsek Koper-Divača začel “pokati po šivih” že leta 2018. Če drugega železniškega tira Koper-Divača ne bo, se bodo sedanji blagovni tokovi začeli preusmerjati drugam, v sosednja pristanišča. Novih blagovnih tokov najbrž ne bo, če pa že bodo, se bo ta tovor preusmeril bodisi na avtoceste bodisi na italijansko železniško omrežje. “Slovenija bi v tem primeru v obdobju do leta 2030 izgubila od 300 do 800 milijonov evrov,” pravi Jože P. Damijan in po drugi strani niza koristi, ki bi jo investicija v drugi tir prinesla v enakem obdobju: skupnih koristi bi bilo za skoraj 400 milijonov evrov, multiplikativni učinki v gospodarstvu, ki bi jih imela gradnja tega tira, pa bi znašali približno milijardo evrov.

V študiji je analiziral tri možne različice razvoja prometnih povezav Kopra z zaledjem. Poleg drugega tira je možna tudi gradnja železniške povezave Trst-Koper, a to bi dolgoročno pomenilo, da bi Koper izgubil svoje mesto na zemljevidu blagovnih tokov. Druga možnost je, da ne storimo nič, a to bi prav tako pomenilo selitev blagovnih tokov drugam ali pa selitev tovora na avtoceste, kar bi imelo tudi številne negativne učinke.

Drugi tir mora biti

Za Damijana glede drugega tira ni dilem. Treba ga je zgraditi kar najhitreje in izkoristiti našo primerjalno prednost: “Sicer bomo čez deset jokali, saj bodo to, s čimer smo odlašali, zgradili drugi.”

Finančni zalogaj drugega tira se mu ne zdi nedosegljiv. “Milijarda evrov - slišati je ogromno. A gradnja bi trajala osem do deset let, vsega denarja zato ne potrebujemo naenkrat,” razlaga Damijan. Na letni ravni bi za tir potrebovali od 100 do 150 milijonov evrov. Ugodnosti zadnje finančne perspektive EU smo zamudili, še vedno pa bomo lahko izkoristili od 300 do 400 milijonov denarja iz nove finančni perspektive. “Če bomo pametni in se bomo pravilno odločali glede prioritet,” pristavlja avtor študije.

Glede lastništva Luke nima dilem: “Nisem zagovornik domačijskega lastništva, a pri takem naravnem monopolu in taki strateški prednosti je jasno: če daš večinski delež (tujemu) strateškemu partnerju, si zavežeš roke, če ne celo odrežeš.” Po njegovem mnenju je veliko bolj smiselno, da država strateškemu partnerju podeli dodatno koncesijo za gradnjo in uporabo. “Tako bi izkoristili strateški položaj in si zagotovili, da bi strateški partner pripeljal tudi nove tovore.”

Politiki v psihozi

Jože P. Damjan slovenskim politikom očita, da so padli v psihozo in je varčevanje postalo njihova mantra. Druge države namenjajo veliko denarja za gradnjo infrastrukture, samo pri nas smo se odločili, da bomo raje varčevali in konsolidirali javne finance, namesto da bi prek javnih investicij spodbujali gospodarstvo.

Damijan meni, da je pomembno, kakšen signal dajemo tujim trgom: “Najhuje bi bilo, da bi jim dajali negativne signale, češ šparamo, gospodarska rast bo še dve leti negativna ...” Po njegovem mnenju bi bilo veliko bolje, da jim pokažemo, da imamo poleg ukrepov za stabilizacijo javnih financ tudi jasne načrte o tem, kako bomo zagnali gospodarsko rast. “To bi povrnilo optimizem. Dajmo si to priložnost. Če gremo v projekt gradnje drugega tira in celotne modernizacije železniškega omrežja, bi se denar našel,” je prepričan Damijan.

SONJA RIBOLICA