Danes beda, jutri tragedija?
Obisk zanikrnih prostorov in brskanje po nekdanji zapuščini tovarne Inde ob križišču nasproti starega Tomosa je že na začetku popestrilo srečanje z Ademom. Zmotili smo ga pri ukrivljanju odsluženega pločevinastega pokrova. “Samo ne me fotografirati,” se obrne proti nama in že nadaljuje s svojim početjem.
KOPER >Pa je tega še veliko, naju zanima s fotografom. “Zdaj ne več. Precej je že razbranega,” pove mlad, a na videz dokaj zanemarjen fant. Če bo našel dovolj kolikor toliko vrednih kovin, bo na Dinosu zaslužil kakšnih deset evrov, se nadeja. Kdo ve, če bo borni “zbirateljski” zaslužek porabil za hrano ali omamo, se sprašujeva, ko ga pozdraviva in mu želiva uspešno nabirko.
Pri raziskovanju razpadajoče hiše strahov previdnost ni odveč. Vlažna tla so prepojena z vodo, ki že leta polzi z napol preperele strešne konstrukcije. Z luknjastih stropov visijo plastične folije, ki se kot pajčevina oklepajo ostankov steklene volne. V izolacijo, ki je večinoma popadala na tla, so se globoko zarezali kosi steklovine z uničenih oken in vrat. Bolj malo je še nedotaknjenih površin. Kjer pri razdejanju ni imela prstov vmes človeška objestnost, je za materialno minljivost poskrbela kar mati narava sama.
Tovarniške dvorane si sledijo, prizori pa ostajajo enaki. Smeti, kamor seže pogled.
V pisarnah celo smučarski škornji
Neverjetno veliko je ostankov hrane. Zlasti različnih konzerv paštet, rib in mesnin. Število praznih plastenk gaziranih pijač si izmenjuje primat s steklenicami cenenega vina in pločevinkami piva.
Med zaudarjajočo gmoto je opaziti tudi živalske kosti, da o brezštevilnih cigaretnih ogorkih sploh ne izgubljamo besed. Odejam in raztrganim oblačilom se občasno pridružijo še kakšni ponošeni športni copati in delovni čevlji. V eni od pisarn je bilo tudi nekaj parov starih smučarskih škornjev. Pester nabor vsakovrstne krame, ki s tovarno nima nič skupnega, priča, da so (bile) hale najverjetneje zatočišče brezdomcev.
Raziskovalni koraki so počasni, saj je nemogoče predvideti, kdaj se bo gora navlake udrla pod najino težo. Hrsk, hrsk, je slišati pokanje salonitne strešne kritine, po kateri se prebijava v naslednji tovarniški trakt. Sredi požganih prostorov naletiva na kupe plastičnih škatel in drugih izdelkov. Nekateri so še v originalnih zavojih z nalepko Inde Koper. Do kupcev nikoli niso prišli.
V največjem prostoru so si dali duška ustvarjalci grafitov. Zidovi so prepredeni z njihovimi umetninami. Nekatere so prav simpatične. Še več zanimanja pa pritegnejo razmetani kupi pisarniških fasciklov. Brskanje pa zaprašenih dokumentih kaj hitro obrodi sadove. Naletela sva na delovne kartice z imeni in priimki nekdanjih zaposlenih. Na nekaterih so še dobro vidni datumi, ki so jih morali natisniti ob vsakodnevnem prihodu na delovno mesto. Tehnični listi z načrti za nove izdelke pričajo o nekoč uspešnem industrijskem razvojnem okolju. Ob zajetnem kupu starih računalniških disket najdemo še prazno čekovno knjižico, polomljen Iskrin telefon, ki bi lahko svoje mesto našel v kakšni muzejski zbirki. Za pikico na i prelistava še knjigo Samoupravni splošni akti, ki je bila v tistih časih najverjetneje nujen inventar v vsaki tovarniški pisarni.
Ko ugotoviva, da je stopnišče betonsko in torej ni strahu, da bi stopila v prazno, se podava še v zgornje nadstropje. Že v prvem prostoru naletiva na odvržene injekcijske igle, ki so jih po “šusu” za seboj pustili neodgovorni odvisniki. Ob bližnji steklenički metadona zasledimo še škatlico zdravila Paroxat, ki se uporablja za zdravljenje depresije.
Igle so shranili v plastenke
Podobne prizore uzremo tudi v drugih pisarniških prostorih. V enem od njih naletimo na igle, ki so jih očitno ozaveščeni narkomanski obiskovalci shranili v plastenke in tako preprečili možnost kakšne okužbe. Da je ta zakoten del tovarne očitno še vedno obljuden, pričajo tudi človeški iztrebki v popolnoma uničenih nekdanjih sanitarijah.
Beda, s katero smo se soočili v nekdanjem Indeju, je žalostna realnost. Upajmo le, da bo novi lastnik skrbnejši gospodar in bo tovarniško poslopje čim prej zaščitil in ogradil, da nam prihodnjič ne bo treba poročati o kakšni tragediji.
NATAŠA HLAJ
Foto: Tomaž Primožič/FPA
