Dober spominek ima zgodbo in uporabnost
Tudi letos strokovna komisija med 26 prispelimi na natečaj ni prepoznala izdelka, ki bi postal uradni spominek koprske občine. “Izdelki so bili idejno in oblikovalsko povprečne kakovosti in ne dosegajo celovite popolnosti, ki bi omogočila nagrado,” ne ovinkari predsednik komisije Janez Bogataj.
KOPER > Med spominki, ki so do petka na ogled v Pretorski palači, je opaziti nekaj zanimivih predmetov. Denimo, skledice z motivom sonca, eko milo z lesenim podstavkom, steklen obtežilnik za papir, “bičerin” iz lesa oljke, pa žepni knjižici z legendami o Kopru, okvirje in ogrlice iz kanele. Posebna je tudi pražnja peča. Gre za sestavni del istrske ljudske noše, natančneje pokrivalo, ki so ga nosile ženske sredi 19. stoletja.
Spominki so lahko promocijski ali didaktični material, umetnine in različni uporabni predmeti. Ker turisti kupujejo zgodbe, naj bodo spominki enostavni, sporočilni in uporabni. Strokovnjaki s tega področja še svetujejo, naj bo spominek izviren, izražati mora identiteto kraja, ne sme biti pretežek in mora biti cenovno dostopen.
Tri pohvale, nobena nagrada
Nobeden od spominkov ni prepričal tričlanske strokovne komisije, v kateri poleg Bogataja sedijo še predsednik Združenja spominkarjev Slovenije Marjan Starc in podpredsednica združenja Vilina Hauser. So pa kljub konstruktivni kritiki opozorili na tri izdelke, ki so bili po njihovem mnenju dobri in bi z izboljšavami lahko postali tudi uradni spominki koprske občine. Takšna bi bila orglica iz kanele Tatjane Prodan, “bičerin” Elvia Brankoviča ter dve mini knjižici z legendami o Kopru Istrski kapitan in Primorski obed, avtorice Mateje Virant Košak. Pohvaljeni spominki imajo torej dobra izhodišča, a potrebujejo še nekaj ustreznih popravkov in dodelav, ocenjujejo v komisiji.
Spominki so že od nekdaj spremljevalci turizma, njihov nabor pa pomembno dopolnilo turistične ponudbe. Po klasični definiciji gre za izdelke, ki predstavljajo določeno deželo in njeno lokalno okolje, s čimer vzbujajo spomine in lepe občutke na počitnice, preživete v posameznem turističnem kraju. A tega, kot kaže, nekateri izdelovalci spominkov še ne znajo prenesti v prakso. Kje se je tudi tokrat zalomilo (ni namreč prvič, da komisija ni podelila nagrad), da so v Kopru ostali brez zmagovalnega spominka?
Nizka kakovost, neizvirne zamisli
“Kakovost tokrat prijavljenih spominkov je povprečna. Presenečajo zelo nizka oblikovalska oziroma likovno estetska raven in neizvirne zamisli,” je neposreden priznani etnolog Janez Bogataj. Veseli ga, da je ena od prijavljenih avtoric razumela njihove dobronamerne namige in jih bo tudi upoštevala pri prijavi na naslednji podoben razpis.
“Saj zamisli niti niso tako slabe, žal pa se zatakne pri izvedbi,” pove sogovornik. Ob tem opozori, da ljubiteljska likovna ustvarjalnost nima kaj iskati na področju spominkarstva. Rešitev vidi v večji strokovnosti na tem področju in sodelovanju s študenti likovne akademije in oblikovalci, ki lahko s svojim znanjem pomembno vplivajo na končni izdelek. Bogataju se zdi zelo koristno, če se prijavitelji na takšne in podobne razpise prej udeležijo izobraževalnih seminarjev na temo spominkarstva. “Po eni strani razumem ljudi, ki v času krize iščejo rešilne bilke in v takšni ustvarjalnosti vidijo priložnost za zaslužek kakšnega dobrodošlega evra. Žal se prevečkrat zgodi, da so njihove predstave zelo drugačne od tistega, kar iščemo spominkarji. Da sploh ne izgubljamo besed o nizki samokritičnosti izdelovalcev spomnikov,” še pojasni.
NATAŠA HLAJ
