Fotoreportaža: Festival melodij, mladičev in sonca
Prisilno upočasnjen prireditveni utrip je letošnjemu poletju pristrigel peruti. Le redka so prizorišča, ki kljub korona krizi vabijo z glasbenimi in drugimi doživetji. Eno pa ne glede na vse ostaja trajno odprto, s pestrim programom, pa še vstopnine ni treba plačati. Hvala, Narava!
Primož Majhen
Mala čigra neumorno lovi, strmoglavlja v vodo, a ulov ni pogost. Na otočku v polslani laguni je gnezdo. Ni predaha dokler mularija raste. Navadna čigra pa bolj “na easy”. Po zadnjem poskusu lova še vsa mokra s praznim kljunom prileti na palico in se loti svojega videza. Ravnotežje “v nulo”, ni kaj.
Polojniki so najbolj živahni in zanimivi, njim se dogaja na polno, kot radi rečemo. Med vzgojo edinega preostalega piščanca pa sploh.
Elegantna rjava čaplja, najlepša med čapljami, počasi in previdno brska za hrano, hkrati pa ima “na uku” nekega tipa, ki kuka iz opazovalnice, in se mu počasi umika. En par gnezdi v Škocjanskem zatoku, drugo ali tretje leto zapored.
Samček rumene pastirice vztrajno žvrgoli na najvišji veji, a odziva samic ni. Še se bo moral truditi.
Paru sabljark je ostal en sam mladič in na tega budno pazita. Eden pozira fotografu, drugi je v bližini mulca. Potem pa menjava. In tako večkrat v par urah.
E, svilnica ... Tole pernato blago so pa že vsi slišali, nekateri videli, redkim pa pozira. Ves čas v grmovju, žvrgoli na polno, pokaže se pa ne. Previdna, plašna in glasna ptička.
Vrabec pa ... Tale še ni spoznal lagodnega življenja na mestnih ulicah in terasah lokalov, kjer je drobtin v izobilju. Tip je bolj za sadje.
Še dva posebneža sta v tem času prisotna v Škocjanskem zatoku. Prva, čopasta čaplja, je zelo lepa, kar očitno tudi sama ve, ker se tako rada pokaže.
Drugi pa je rakar. Skoraj nikoli tiho, praviloma neutrudno prepeva v trsju. Zmoti ga le mimohod obiskovalcev, predvsem tistih, ki se ne znajo obnašati na takem kraju.
