Giancarlo Miranda, novi predsednik uprave BK: “Smo malo dražji, a vemo, zakaj”
Banka Koper je avgusta dobila novega šefa. Predsednik uprave je postal Giancarlo Miranda, ki je pred tem služboval v hčerinski banki skupine Intesa Sanpaolo v Rusiji. Zdaj je tako rekoč najbliže domovini, daljšega postanka v Kopru se ne bi branil.
Opaža, da primorsko gospodarstvo počasi okreva, ob kolonah, ki so do konca septembra polnile cesto med Izolo in Koprom, pa nima dilem: “V Sloveniji marsikaj znate, pri gradnji infrastrukture pa se stvari zatikajo.”
> Ste predsednik uprave najdražje banke v Sloveniji, je pokazala nedavna raziskava Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), v okviru katere so primerjali cene posameznih bančnih storitev.
“Lahko bi rekli tudi drugače: sem predsednik uprave banke, za katero neodvisni testi ves čas kažejo visoko stopnjo zadovoljstva komitentov. In nismo najdražja banka, temveč smo le malce dražji od drugih.”
>Ali oporekate ugotovitvam ZPS?
“Nikakor ne. Treba pa je upoštevati, da razlike niso tako velike, kot je morda videti iz njihovih primerjalnih izračunov.”
“Podjetja so postala bolj previdna, ne spuščajo se brezglavo v nove projekte, skrbno nadzorujejo stroške, izginila je miselnost, da gre vse lahko samo navzgor. Opažam več treznosti.”
Na bančno okence največ trikrat na leto
>So vaši izračuni drugačni?
“ZPS je v testu predvidevala, da komitent mesečno plača šest položnic na bančnem okencu, naš komitent pa na okencu plača v povprečju eno položnico vsake štiri ali pet mesecev! Potrošniki se pač odločajo racionalno in izbirajo cenejše načine plačevanja. Nismo veliko dražji od drugih bank. Da bi se komitenti o tem lahko prepričali tudi sami, bomo vsak konec meseca v bančnih izpiskih natančno zapisali, koliko so plačali za bančne storitve. To bo izračun po meri komitenta, ne pa hipotetičen primer! Tako bo komitent vedel, koliko ga stanejo tiste storitve, ki jih dejansko uporablja.”
> So vas ugotovitve ZPS presenetile? Boste proučili svoje cenike?
“Niti najmanj nisem presenečen. Poznamo cene storitev drugih bank. Vemo, pri katerih storitvah smo dražji in natančno tudi vemo, zakaj. Da za malenkost višjo ceno dobijo tudi boljšo, zanesljivejšo storitev, vedo tudi naši komitenti.”
>To sklepate, ker kljub višjim cenam banke ne zamenja veliko komitentov?
“To kažejo redne raziskave, ki jih za nas izvajajo neodvisne agencije. Merijo zadovoljstvo komitentov - s kakovostjo storitev, cenami, imidžem banke ... Vsi ti kazalci so iz leta v leto boljši. To kaže, da so naši komitenti pripravljeni plačati nekaj centov več, če je storitev boljša.”
Gredo, a nekateri se tudi vrnejo
> Torej višja cena ljudi ne odžene?
“Ne samo to: tudi vrnejo se, ko ugotovijo, da cena ni vse. Poglejte, pred nedavnim se je direktor ene izmed vodilnih primorskih družb oglasil pri nas in povedal, da se z elektronskim poslovanjem vračajo k nam. Vmes so to namreč opravljali prek druge banke, vendar s kakovostjo niso bili zadovoljni.”
>A vendarle velja, da je cena za plačilo položnic pri bančnem okencu pri vas med najvišjimi, za depozite do enega leta pa ponujate najmanj obresti ...
“Veliko bank težko pride do dodatnih virov na mednarodnem trgu denarja. Zato ponujajo visoke obresti, da si ta sredstva le zagotovijo od lokalnega prebivalstva. Ljudje bi se vedno morali vprašati, zakaj je neka banka pripravljena dati tako visoke obresti. Ljudje preprosto gledajo le obrestno mero, ne upoštevajo pa drugih okoliščin.”
> Pregledaš ponudbo in greš tja, kjer dobiš več ... Saj to je smisel konkurence, mar ne?
“V nekaterih primerih je večji donos povezan z večjim tveganjem.”
> A za depozite do 100.000 evrov jamči država. Večina depozitov malih ljudi tega praga ne presega.
“Toda nekatere banke so propadle, ne pozabite. Četudi država posreduje kot garant, je ob tem vedno veliko negotovosti, napetosti. Načeloma je tako, da donos in tveganje hodita vštric. To si morajo ljudje zapomniti. Naše obrestne mere za depozite so razumne.”
“Podjetja so razvila protitelesa za boj s krizo. To je najpomembnejši učinek krize.”
>Kako? Saj so prav na dnu lestvice ...
“Naše obresti za klasične depozite so res rahlo nižje kot pri drugih bankah. Toda pri bolj kompleksnih bančnih produktih so obresti precej višje. To ponudbo bi radi približali vsem.”
> A starejši, zlasti upokojenci so navajeni na klasične depozite. Menite, da se bodo poglobili v, denimo, naložbene depozite?
“O, v Italiji ljudje, stari 60, 70 let in več, sodijo med komitente, ki najbolj poznajo bančno ponudbo. Imajo več časa, da jo proučijo.”
>Pravite, da se vaši komitenti v večji meri odločajo za elektronsko bančništvo. Vendar tudi po cenah za te storitve niste med najcenejšimi ...
“Drži, a razlike so veliko manjše. Pri elektronskem bančništvu je odločilna varnost storitve. To pa stane in zato so cene še vedno visoke. Če bo več prometa, se bodo tudi cene znižale.”
Manj za depozite, da so krediti ugodnejši
> Vse večkrat je slišati, da nimate veliko posluha za malega človeka. Za tiste, ki ne bodo najeli velikega kredita, ker si ga niti ne morejo privoščiti, bi pa radi vezali nekaj sto evrov ...
“Res je, da so naše obresti za depozite nižje, kot jih ponujajo naši tekmeci, a poglejmo še drugo plat medalje. V zadnjem času smo povečali tržni delež pri stanovanjskih kreditih. Mlade družine sodijo v pas finančno šibkejših, tako kot mali človek, mar ne? Ponujamo zelo nizke obresti za ta posojila, zato je logično, da na strani depozitov ne moremo ponujati višjih obresti.”
“V Sloveniji marsikaj znate, pri gradnji infrastrukture pa se stvari zatikajo. Ni naključje, da je bil moj prvi poslovni pogovor v vlogi predsednika uprave namenjen sodelovanju na področju infrastrukture.”
>Se torej bolj koncentrirate na posojila?
“Kaj bolj potrebuje družba: depozite ali posojila? Če vprašate 30-letnika ali mlado družino, gotovo posojila.”
> In če vprašate upokojenca ali družino, ki si posojila ne more privoščiti, bo odgovor drugačen.
“Seveda, treba je oboje uravnotežiti. Ne želimo si vojne revnih.”
> V kakšnem smislu?
“Da bi namenoma prezrli finančno šibke kategorije, ki so za banke manj zanimive. Spremljamo vse skupine komitentov. Smo banka, ki je zrasla v tem okolju, in po svojih močeh si prizadevamo, da bi bilo okolje kar najbolj stabilno.”
Rastejo toliko kot okolje
>Koliko je pomembna navezanost tukajšnjih ljudi, podjetij na Banko Koper?
“Izjemno. To je vrednota, ki je prav na vrhu lestvice v skupini Intesa Sanpaolo in ki jo nenehno negujemo. Tudi tako da ohranjamo banke v posameznih državah s posebnostmi, ki so odraz delovanja v lokalnih okoljih, in z vodstvi, ki iz le-teh izvirajo. Vsaka banka raste, kolikor raste okolje.”
Manj slabih kreditov kot NLB
> In nekatere tudi tonejo z njim. NLB ima 15 odstotkov slabih naložb. Koliko jih ima Banka Koper?
“Veliko manj jih je. Naš kreditni portfelj je kakovosten. Kriza ga je malo pokvarila, a je v primerjavi z drugimi slovenskimi bankami še vedno zelo kakovosten. Ni nam bilo treba oblikovati večjih rezervacij in zato je banka imela več dobička. Na tem področju smo vložili veliko dela in znanja. Kredite dajemo ljudem in podjetjem, ki jih bodo tudi vrnili. To je v interesu vseh - lastnika banke in tudi tistih, ki so ji zaupali svoj denar.”
“Dogaja se, da so lastniki med prvimi, ki ne zaupajo v prihodnost podjetja. Kako naj potem vanj verjamemo mi?!”
Ko v podjetje ne zaupajo niti lastniki
>V številnih podjetjih pravijo, da je vse teže dobiti posojila, da banke raje sedijo na denarju, kot ga posojajo. Je to posledica večje previdnosti bank ali vse večje nuje podjetij po denarju?
“Ne smemo pozabiti, da banke ne sedijo na lastnem denarju, temveč na tistem, ki so jim ga zaupali komitenti in ki jim ga bodo morali vrniti z obrestnimi vred. Komu posojati - to je velika odgovornost. Banka Koper je obnovila posojila veliko podjetjem, nekaterim pa je odobrila še dodatna posojila.”
>Kakšno kreditno pipico pa ste tudi zaprli, mar ne?
“Seveda. Ko je čas za prestrukturiranje dolgov zamujen, včasih ne preostane drugega. A pred nami pridejo dobavitelji, komercialni upniki ... Umik banke je skrajen ukrep, saj s tem izgublja tudi sama. Zato pa že ob prvem znaku, da bi podjetje utegnilo klecniti, skušamo z menedžmentom najti rešitve, da bi ga finančno razbremenili. Tedaj podjetju res ne posojamo več, a upoštevati je treba tudi, koliko so pripravljeni v žep seči lastniki. Dogaja se, da so lastniki med prvimi, ki ne zaupajo v prihodnost podjetja. Kako naj potem vanj verjamemo mi?!”
“Naš komitent na bančnem okencu plača v povprečju eno položnico vsake štiri ali pet mesecev!”
Primorsko gospodarstvo je rekonvalescent
> V Banki Koper ste dobra dva meseca. Kako vidite primorsko gospodarstvo?
“Okreva. V primerjavi z drugimi deli države gre za dinamično in izjemno živahno gospodarstvo. Seveda je globoka kriza nekaterih družb precej poslabšala gospodarski položaj v regiji. A njegovo zdravje se izboljšuje, čeprav je še vedno rekonvalescent. Podjetja še ne delujejo s takim tempom, rezultati še zaostajajo, pa vendar so znamenja okrevanja: podjetja so spet začela postopoma vlagati, se širijo, rastejo ... A s počasnejšim tempom.”
Giancarlo Miranda (1957) je bil pred prihodom v Koper svetovalec uprave v Banca Intesa v Moskvi. Poklicno pot je začel v družbi za ekonomske raziskave in svetovanje Nomisma iz Bologne, ki jo je ustanovil prof. Romano Prodi, kasneje pa delal v različnih bankah v Italiji in tujini, v New Yorku in Hongkongu. Po krajšem obdobju v banki Intesa BCI v Milanu je postal podpredsednik uprave Privredne banke Zagreb, ki sodi v skupino Intesa Sanpaolo. Zatem je delal še v banki Intesa v Beogradu. Giancarlo Miranda je magistriral iz ekonomije na univerzi v Kentu, diplomiral pa je iz političnih ved in ekonomije. Prihaja iz Novare.
>Počasneje, previdneje ... Je to poglavitna razlika v vzorcu delovanja podjetij v primerjavi z obdobjem pred krizo?
“Kriza bo imela dolg rep, ki se bo še vlekel. A sam sem optimist, kajti temelji za rast obstajajo. Miselnost v podjetjih pa se je nedvomno spremenila. Podjetja so postala bolj previdna, ne spuščajo se brezglavo v nove projekte, skrbno nadzorujejo stroške, izginila je miselnost, da gre vse lahko samo navzgor. Opažam več treznosti. To lajša tudi delo bankirjev. V podjetjih pravijo, da jih morebiten nov val krize ne bo ujel nepripravljene.”
>Jih je kriza torej utrdila, naredila odpornejše?
“Da, podjetja so razvila protitelesa za boj s krizo. To je najpomembnejši učinek krize.”
>A tudi banke niso imune na krizo. Bonitetna hiša Fitch pred časom ni znižala bonitetne ocene Banki Koper, jo je pa nedavno njeni mami, skupini Intesa Sanpaolo. Kako bo to vplivalo na Banko Koper?
“V skladu s poslovno politiko naše matične bančne skupine Intesa Sanpaolo ne moremo komentirati bonitetnih ocen in njihovih vplivov na prihodnja dogajanja na trgih. Lahko pa povemo, da smo še posebej veseli, ker smo lahko potrdili naš rating (finančno moč) v tako težkih trenutkih. Imeti rating A+, ki nam ga je podala agencija Fitch Ratings, potrjuje našo trdnost in stabilnost. To je še posebej pomembno, ker je rating ostal nespremenjen tudi v času krize, kar potrjuje, da smo zelo dobro kapitalizirana banka z močno likvidnostno podporo naše matične bančne skupine.”
Iz Rusije na morje
> Prej ste službovali v banki iz družine Intesa Sanpaolo v Rusiji, z ruskega mraza ste prišli na morje in v blago klimo. Je večja sprememba glede klime ali glede banke?
“Poglejte skozi okno moje pisarne in odgovorite, zakaj bi človek želel drugam. Nič ne bom imel proti, če bom dolgo, dolgo tu.”
> Vaš prvi vtis o Kopru?
“Ko sem prvič prišel sem, sem naletel na kolono na cesti med Izolo in Koprom. Zaradi gradnje semedelskega mostu. Prvi vtis? Da v Sloveniji marsikaj znate, pri gradnji infrastrukture pa se stvari zatikajo. Ni naključje, da je bil moj prvi poslovni pogovor v vlogi predsednika uprave namenjen sodelovanju na področju infrastrukture.”
SONJA RIBOLICA
