Gordana Boberič, stevardesa Adrie Airways: “Prinesti moramo tudi vse uniforme in kovčke”

KOPER > “V petek so nam zablokirali tudi zapornice na letališču in vhode, tako da nismo mogli vstopiti. Naenkrat smo bili odrezani od vsega. Marsikdo pa ima svoje stvari še na Brniku,” o tem, kako konec Adrie Airways občutijo delavci, pripoveduje Gordana Boberič, ki je bila tudi predsednica sindikata Združenja kabinskega osebja posadk letal Slovenije.

Vrh vsega zaposleni, ki jim delodajalec dolguje plače in prispevke, še ne vedo, kako bodo lahko prijavili svoje terjatve v stečajnem postopku, saj nimajo dokumentov. “Adria Airways je tudi za računovodske storitve najemala tuje podjetje in tudi to jim je prekinilo pogodbo, ker mu niso plačevali. Tako da nimamo v rokah niti obračuna osebnih dohodkov, dajatev in prispevkov,” pravi.

Ste si sploh kdaj lahko zamišljali, da bo Adria pristala v stečaju?

“Nikoli. Ker smo veliko in dobro delali, bili pripadni podjetju in cenjeni. Spoštovale so nas tudi druge letalske družbe, ki so nas najemale. Kljub temu da je bila Adria velikokrat v težkih časih, smo vedno našli pot iz krize. Zato je zdaj to za delavce šokantno.”

Medtem ko se pogovarjamo, nad nami leti letalo. Se vas ta zvok po tolikih letih letenja še dotakne?

“To so čudni občutki. Že 35 let sem v letalstvu, a se še vedno ozrem v nebo, vsakič ko ga preleti letalo. Še vedno je ob vsakem vzletu in pristanku posebno doživetje, kot da si otrok. Ta poklic je res nekaj posebnega, je privilegij. In pri vseh mojih kolegih je tako.”

Minister Zdravko Počivalšek je po seji vlade, ki je odločala o Adrii, s prav posebnim tonom poudaril, da država v Adrio ne bo dala niti centa več. Kako ste sprejeli te besede?

“Z razočaranjem. Po eni strani lahko razumem ministra, ampak prizadele so nas besede, da ne bo dal niti centa Adrii. Razumljivo je, da niti enega centa ne bo več dal lastnikom. Mi zaposleni se ne istovetimo z lastnikom, Adria je nekaj drugega. Prizadelo nas je, da bomo za zmeraj prizemljeni, da ne obstaja nacionalni interes in je vseeno, ali imamo slovensko letalsko družbo ali ne.”

Potniki vendarle najprej gledajo na cene vozovnice in ne na to, ali bodo leteli z domačo letalsko družbo.

“Da in ne. Naši čarterski potniki, denimo, so bili vedno zadovoljni, da so na dopust leteli s slovensko družbo, da smo jih pospremili na dopust in prišli tudi iskat. 'O, spet slovenska beseda …' , so rekli, ko so v Egiptu vstopili v letalo. Šele zdaj dojemam pomen: da so že na letalu prišli domov.”

“Niso jih zanimali ne potniki ne zaposleni”

Kakšen lastnik je bil finančni sklad 4K v očeh zaposlenih?

“Lastnika si seveda nismo izbrali zaposleni. Vlada se je slabo odločila, da so Adrio prodali, pravzaprav podarili nepreverjenemu finančnemu skladu. Lastnik ni imel nobenih izkušenj z letalstvom, niti ga to ni zanimalo, prav tako ne potniki ne zaposleni. Svojo nalogo, da izčrpa družbo, pa je očitno dobro opravil.”

Kdaj je po vašem lastnik že vedel, da bo podjetje pristalo v stečaju?

“Tega ne vem. Verjetno je imel več scenarijev, od strateškega partnerja do tega, da bodo kaj potegnili od države ... In zadnji je bil pač stečaj.”

Kako ste ta odnos občutili konkretno na letalih?

“Ker so vedeli, v kako težki finančni situaciji so, so zelo skopo odmerjali vse stroške. Niso nam redno plačevali prispevkov, plače so nakazovali z zamudo. Dobaviteljem pa sploh niso plačevali. Včasih nas je bilo sram, ko smo prispeli v hotel, in so nam tam rekli: vaš hotel ni bil plačan že več mesecev. Zgodilo se je, da so zaradi tega v hotelu posadki hoteli celo zapleniti potne liste. Ali ko smo prišli v taksi, smo poslušali, da naj bomo srečni, da nas sploh vozijo, ker prevozov niso plačali. V zadnjem obdobju na letalih nismo imeli niti vode, kozarcev … Na koncu je bilo videti, kot da bi sproti kupovali potrošni material na kakšni bencinski črpalki. Poslovali so brez zalog, povsem na minimumu, da v družbi ne bi ostal niti cent.”

Zadnja skupinska fotografija

Kje so možnosti za službe pilotov in kabinskega osebja zdaj?

“Za starejše in tiste srednjih let ni več možnosti. Na srečo ima kar nekaj naših kolegov tudi drugo izobrazbo. Mladi pa so se organizirali. Že ta mesec jih bo večja skupina šla na razgovore na Wizz Air, tudi Lauda Motion in Lufthansa potrebujeta osebje … Toda to pomeni tudi odselitev iz Slovenije. Za tiste, ki imajo družine, bo to teže.”

Prvega in zadnjega poleta se gotovo ne pozabi. Katera sta vaša?

“Ljudje smo tako naravnani, da ostanejo samo lepi spomini. In takšnih je za celo knjigo. 1. maja 1984 je v Ljubljani snežilo in takrat sem, še študentka, šla na svoj prvi službeni let Ljubljana-Beograd-Larnaka na letalu MD-80. Na Cipru je bilo 26 stopinj, pa še prosto smo imeli. Sanjska služba. Zadnji let pa je bil 20. septembra Ljubljana-Dunaj-Palma de Mallorca in nazaj. Ko smo pristali na Mallorci, smo dobili informacijo, da sta prizemljeni dve letali. Kot bi čutili, da je konec, da je to zadnji let, smo se vsi člani posadke postavili pred letalo za skupinsko fotografijo. Res žalostno je bilo.”