“Hodim vojaško. Še zmeraj.”

KOPER > Za njim je razburkano življenje, ki bi marsikoga zlomilo, njega pa je izklesalo in učvrstilo. 27. decembra 1925 se je rodil v revni kmečki družini v Gregoričih pri Svetem Antonu. Njegov najboljši prijatelj v otroštvu je bil sošolec Dušan Jakomin, pozneje znani duhovnik v Škednju. “Ampak on je šel v šolo v Trst in zatem v semenišče v Gorico, jaz pa sem moral po drugi poti,” v svojem stanovanju v Semedeli pripoveduje Libero.

V Svetem Antonu še danes živita njegova 92-letna sestra Libera in 81-letni brat Ivan, sam pa se je od doma moral nepričakovano posloviti že 8. marca 1943, ko so zgodaj zjutraj v hišo prilomastili fašisti in ga komaj 17-letnega odgnali v Trst, kakor tudi druge njegove vrstnike. “Tako so preprečili, da bi šli v partizane,” pravi in na mizo položi papir. Nanj je skrbno narisal številne postaje, po katerih ga je najprej gnala italijanska vojska, zatem pa je naprej prodiral kot borec 3. prekomorske brigade: pot se po italijanskem škornju vije vse do prstov in pete, zatem prepluje Jadransko morje, se pomudi na Visu in se po dalmatinski obali vzpenja na sever.

Libero Škrlj pripoveduje o spanju na slami, vojaških vajah, malariji in ušeh, sabotiranju vsiljenega kopanja protitankovskih jarkov, pa veselju ob padcu fašizma in sodelovanju v boju zoper okupatorja. Bil je v pehoti. Najhuje je bilo v Kninu, pravi, kjer so smrtonosne krogle zadele mnoge, tudi njegovi tovarišici Vojko Šmuc in Nado Žagar. Hudo je bilo tudi pri Klani, kjer se je med nemškim napadom vrgel na tla in si tako rešil življenje.

Po osvoboditvi ga je pot vodila v Tržič (Monfalcone), na Kras, v Gradišče nad Prvačino, na Gorenjsko in še v Osijek, kamor so premestili njegovo brigado. Izbrali so ga za izobraževanje na vojaški akademiji v Rusiji, a je ponudbo zavrnil, kakor tudi službo v JLA.

Vojni veteran se je po šestih letih vrnil domov in si ustvaril družino, s katero je najprej živel v Svetem Antonu, zatem pa na Škofijah.

Najprej je delal kot tajnik Krajevnega ljudskega odbora (KLO) Čežarji, zatem je prevzel enako delo v Svetem Antonu, kasneje je bil tri leta pomožni matičar na Občini Dekani, po priključitvi dela nekdanje cone A pa so ga iz Kopra pooblastili, da na noge postavi občinski krajevni urad na Spodnjih Škofijah. Zahtevno delo je sprva opravljal kar s kolesom, zatem pa je za pokrivanje krajev od Tinjana do Debelega rtiča dobil službeni Tomosov moped.

Sočasno je izredno zaključil srednjo ekonomsko šolo, bil krajši čas davčni inšpektor v Kopru, pozneje pa je postal “referent za vojne priprave civilnega sektorja”. Prejel je več odlikovanj, med njimi orden za vojne zasluge s srebrnima mečema in red republike z bronastim vencem. Z zahtevano delovno dobo in kot udeleženec NOB s priznano dvojno dobo se je upokojil pri 53 letih.

Življenje mu ni prizanašalo: huda bolezen mu je leta 1996 vzela ženo Nado, lani pa še sina Roberta, dolgoletnega novinarja Primorskih novic, urednika priloge 7. val.

Bolečino lajšajo potomci: vnukinji Magdalena in Veronika, pa Magdalenin mož Andrej - “Mi zelo pomaga, ne vem, kako bi brez njega,” prikima Libero - in njun dvoletni sinček Enej, ki ga “bižnono” rad popestuje, o čemer priča tudi fotografija, skrbno shranjena v debelem družinskem albumu.

Vzrokov za obup je bilo v dolgem življenju veliko in preveč, vendar se Libero Škrlj ni predal. “Ko mi je umrla žena, ki je bila čudovit človek in s katero sem se krasno razumel, sem moral izbrati,” pravi. “Raje kot za posedanje v gostilni in podobno sem se odločil za disciplino.”

Ker je bil že kot otrok vajen pomagati na kmetiji, je tudi pozneje rad delal z zemljo. K njivi v Boškarjih pri rodnem Svetem Antonu se je še donedavna odpeljal kar sam, pred kratkim pa mu niso več podaljšali vozniškega dovoljenja.

Ostaja mu hoja, ki mu gre odlično od nog, leta gor ali dol. “Hodim vojaško. Še zmeraj,” se nasmehne. Borec.

ANDRAŽ GOMBAČ