“Huje kot v Indiji ali Pakistanu”
Rdeči križ Koper poziva Istrane, naj na lastno pest ne vozijo humanitarne pomoči na Balkan. Boris Cergol, upokojenec iz Predloke, se je odločil, da bo njihove pozive preslišal, in se pred dnevi odpravil proti Tišini, vasi v bližini Bosanskega Šamca na severu Bosne. Čeprav je imel vse potrebne papirje, saj mu jih je pomagal zbrati RK, je na carini BiH obtičal za šest ur.
KOPER, BOSANSKI ŠAMAC>Boris Cergol je upošteval napotke RK, tako da mu na Hrvaškem ni bilo treba plačati cestnine. Tudi mejo je prestopil brez težav. “Še preden sem krenil, sem stehtal in izmeril vsako stvar ter si natančno zapisal podatke. Jasno sem označil, da gre za humanitarno pomoč,” navaja.
Tovor je želel sam peljati, ker ima kombi in kot upokojenec dovolj prostega časa. Preuredil si je dnevno sobo, ostalo mu je več kosov povsem uporabnega pohištva in bele tehnike.
Po carini nova ovira
“Poleg omar, kavča in televizijskega sprejemnika sem želel podariti še štedilnik in tudi kolo. Spomnil sem se znankinih sorodnikov v BiH, Gligorovićevih, ki so v nedavnih poplavah izgubili večino stvari, kot mi je povedala.” Do BiH je potreboval pet ur vožnje. Zataknilo se je na carini. V kar devetih ali desetih špedicijskih agencijah so mu rekli, da nimajo časa. Le v Interagentu so mu prisluhnili in ga opozorili, da bo moral čakati dve do tri ure. “V mojem kombiju je kazalo 34 stopinj Celzija,” je nazoren. Ob 12.30 so ga vzeli v obravnavo, štiri ure zatem je dobil papirje, da lahko nadaljuje pot. Do Bosanskega Šamca je potreboval še slabo uro. Med vožnjo je z grozo opazoval razdejanje, ki ga je povzročilo besnenje narave. “Ob cesti sem videl kose pohištva, oblačil, kadavre psov in mačk, hiše sredi mlakuž smrdljive vode ...”
Ko je prišel do izpostave tamkajšnjega RK, je trčil ob novo oviro. Vztrajali so, da humanitarna pomoč ne more biti namenjena eni sami družini, čeprav je šlo za vnaprej dogovorjene kose pohištva in bele tehnike. Iz zagate ga je rešila sekretarka RK in mu zagotovila, da bo vse skupaj prišlo do pravega naslova. “Vi ste Slovenec. Slovenci so natančni. Tudi mi moramo biti,” je dejala.
Neznosen smrad in komarji
Nekaj po 19. uri je parkiral pred hišo Marte Gligorović. Vojna na Balkanu ji je vzela moža, sama je morala poskrbeti za zdaj 27-letno hčerko in dve leti mlajšega sina, ki z državno podporo študira na Dunaju. Med poplavami je pomagala številnim sosedom. Njo, srbske narodnosti, pa so reševali muslimani.
Ob 20.15 se je napotil proti Sloveniji. “Nisem več prenesel komarjev. Med vožnjo so mi dvakrat povsem prekrili vetrobransko steklo, tako da sem se moral ustaviti. Dovolj mi je bilo tudi vonja po gnitju in razpadanju.” Kljub temu bi izkušnjo ponovil. “Kot gorski vodnik in nekdanji pomorščak sem bil v več kot 50 državah, tudi v Indiji in Pakistanu, a se z zdajšnjim Balkanom ne moreta primerjati. Ljudje v BiH pa so tako hvaležni, za vsako podarjeno stvar posebej.”
MIRJANA CERIN
