Istrsko gospodarstvo na najnižji točki doslej

PRIMORSKA> Ne zmore in ne zna kljubovati krizi, plačuje davek za zanemarjanje podjetništva in za napačne poslovne odločitve, ali mladim ljudem niti na misel na ne pade, da bi se - namesto da bi čakali na primerno službo - soočili s podjetniškim izzivom ali je kriva mešanica vsega tega?

Že leta 2008 čista izguba

Obalno-kraška regija je bila že leta 2008 lastnica nezavidljivega rekorda, saj je njeno gospodarstvo kot celota tedaj edino v državi poslovalo s čisto izgubo. Lani je slab sloves še utrdilo, saj je izgubo v primerjavi z letom poprej skoraj podvojilo in poslovalo daleč najslabše med vsemi regijami. Porazne rezultate so v precejšnji meri ukrojili Intereuropa, Luka in Istrabenz, od koder tudi za lani še ni slišati o velikih preobratih v poslovanju.

Regijo je zajela tudi plima brezposelnih. V enem letu se je namreč brezposelnost na tem območju povečala za skoraj 28 odstotkov, kar je največ v državi.

Za zaspanost Istre so krivi veliki

Slabšanje položaja v največjih podjetjih, Istrabenzu, Intereuropi in Luki, in posledic tega se zaveda tudi gospodarska ministrica. “V obalno-kraški regiji je gospodarstvo izrazito temeljilo na velikih podjetjih. Padec enega takega stebra močno vpliva na regijo - in slika se je takoj drastično spremenila,” ugotavlja.

Istra na dolgi rok potrebuje nekoliko večjo diverzifikacijo gospodarske dejavnosti, več različnih podjetij, je prepričana ministrica. “Predvsem ji manjka nov podjetniški zagon, kreativnost, inovativnost, ki bi spodbudila posameznike, da bi tudi na Obali razvijali nove proizvode, storitve, ki jih mogoče danes ni,” pravi Radićeva. Razloge za takšno “zaspanost” gre iskati prav v velikih podjetjih. “Na območjih, kjer gospodarstvo obvladuje nekaj velikih, ki nudijo dobra delovna mesta, to omeji podjetniško iniciativo. Najboljše ideje se rodijo tam, kjer ni prevladujočih subjektov,” meni ministrica.

Najpomembnejša razvojna priložnost za Obalo je na kratek rok zamujena; gre za razpis za vzpostavitev razvojnih centrov, težak kar 185 milijonov evrov, za sofinaciranje razvojnih projektov v teh centrih. Vse regije so ga dobile, le obalna ne. “Zelo sem bila razočarana, ker z Obale, žal, nismo dobili nobenega projekta, oziroma le enega, ki pa ni bil dovolj kakovosten, da bi ga lahko podprli.” Namen je namreč bil, da vsaj ena regija dobi takšno valilnico novih idej, produktov in gospodarskega razvoja. Koprski Cimos sicer sodeluje v dveh projektih, a ti sodijo v razvojne centre v drugih regijah.

500 evrov za sobo v Kempinskemu? Fantastika!

Turizem je v Istri gotovo ena glavnih dejavnosti. Infrastruktura je na razmeroma visoki ravni, manjka pa destinacijski menedžment, skupno trženje in razvoj vseh zmogljivosti. Toliko, kot je vredna destinacija, toliko lahko zaslužijo vsi ponudniki, ki tu delajo, je prepričana Radićeva. “Pričakovanja, da bodo gostom lahko zaračunali 500 evrov na noč v hotelu Kempinski Palace, je znanstvena fantastika; to sem povedala že, ko so mi prvič predstavljali projekt in investicijski program. Pa so rekli: to je vendar pet zvezdic. Ne, dokler ni Portorož kot destinacija vreden pet zvezdic. Samo s hotelom brez destinacije boste lahko zaslužili natanko toliko, kot v hotelu čez cesto,” opozarja.

Istra z bolno logiko

“Istra je žrtev miselnosti, da imaš kot lastnik nepremičnine že dovolj v žepu, da se ti ni treba ukvarjati s podjetništvom,” pravi Leon Klemše, predsednik uprave družbe Interfin Naložbe. Med poglavitne vzroke za slab položaj južnoprimorskega gospodarstva prišteva še centraliziran razvoj v nekaj podjetjih, ki so dušila ostale in so bila razmeroma slabo vpeta v lokalno okolje, ter svojevrstno “monokulturo” v gospodarstvu, kjer imajo prednost logistika, dejavnosti, povezane z morjem in turizem. Po propadu industrije v 90. letih je ostal samo Cimos.

Taktirko razvoja so v rokah držala tri velika podjetja, zato je v Istri premalo malih ali srednjih podjetij. Ko so veliki zašli v težave, je vse obstalo. Veliko vlogo pri tem igra tudi visoka cena nepremičnin. “To samo po sebi ni slabo, pogubno pa je prepričanje, da si kot lastnik nepremičnine pravzaprav preskrbljen: postali smo rentna družba. To je bolna logika,” pravi Klemše in navrže primer zakoncev, ki sta prodala hišo ob morju, kupila hišo v notranjosti, že nekaj let pa živita od razlike v ceni: “Taka miselnost duši podjetniško pobudo. Cene nepremičnin so bile previsoke, pokupili so jih bogati, ki so si jih lahko privoščili - vendar ne za delo, temveč za počitek. Nekaj vztrajnih se je preselilo na Kozino, vendar to je bil izhod v sili.” Je kot začaran krog, še pravi Klemše: “Avtonomnih projektov - takih, ki bi zrasli tako rekoč iz nič - v Istri že dolgo ni bilo - zaradi dragih nepremičnin, pomanjkanja podjetniških pobud. Zdaj ko so se cene nepremičnin malce unesle in bi bila gradnja znosnejša, pa ni projektov. Danes plačujemo ceno za desetletja take miselnosti.”

Klemše pogreša podjetja in ljudi, ki bi delovali po zdravi kmečki pameti, z izravnanimi parametri in brez špekuliranja: “Pravzaprav ni več niti veliko kmetov s kmečko logiko: tudi njih so prepričali, da morajo živeti od dotacij.”

Lastniki le za profit

Peter Majcen, predsednik KS 90, opozarja, da privatizacija ni prinesla strateških lastnikov: “To je največji problem. Kje so strateški lastniki, če je mogoče izčrpavati podjetja? Kako se dovoli, da v podjetja, kot sta Luka in Intereuropa, pridejo ljudje, ki v nekaj letih iz par sto milijonov plusa z zadolževanjem naredijo par sto milijonov minusa?”

Za slab zgled postreže s primerom izolskega Mehana. “Iz nič je zrasel v podjetje, ki je imelo tudi 400 zaposlenih. Za Izolo bi bil krasna razvojna priložnost, a so ga dali človeku, ki je že isto leto, ko je dobil podjetje, spraševal na občini za spremembo namembnosti zemljišča, ker bi tam raje zgradil apartmaje,” se spominja Majcen. Po njegovem imamo pri nas lastnike, ki hočejo na hitro profitirati, strateških vlaganj pa ni. “In ko pridejo težave, se udari po malem človeku in njegovi plači.”

Na najnižji točki doslej

Tomaž Može, direktor Primorske gospodarske zbornice, glede kondicije obalno-kraškega gospodarstva nima dilem: “Gospodarstvo te regije je na najnižji točki vse od priključitve Primorske matični domovini.” Vzroke za slabe rezultate regije vidi predvsem v strukturi gospodarstva, ki je edinstvena v državi.

Dobri dve tretjini BDP, ki ga ustvari regija, prinesejo terciarne in kvartarne dejavnosti, v ospredju so turizem, bančništvo, logistika, pomorstvo in promet, torej storitvene dejavnosti.

“Te je kriza močneje prizadela kot realni sektor, dodaten udarec je prispevalo tudi slabo upravljanje velikih podjetij, ko so jih vodile uprave iz obdobja prejšnje vlade. Proizvodnih dejavnosti pa je v regiji tako ali tako malo. Primerno velikih zemljišč skoraj ni, cene nepremičnin pa so previsoke, kar onemogoča razvoj teh panog,” pravi Tomaž Može.

KATJA GLEŠČIČ

SONJA RIBOLICA