Iz grobov v muzejske depoje
Sredi otoka Capris, tik ob današnjem vrtu koprske škofije je pred približno 1600 leti živel moški, visok 175 centimetrov, približno toliko kot njegovi sodobniki, mogoče celo kak centimeter višji. Bil je precej drobne postave, s skoraj ženskimi nogami.
KOPER > Preživljal se je s poklicem, ki je vključeval tudi obdelavo živalskih tetiv ali rastlinskih vlaken - mogoče je z njimi šival ali pletel košare.
Vse to je iz skeleta, ki so ga našli med arheološkimi izkopavanji na vrtu koprske škofije, razbrala antropologinja Petra Leben Seljak. Na zobeh pokojnika je opazila žlebove, značilne za poklicno deformacijo nekoga, ki si je z zobmi pomagal pri delu z močnimi nitmi.
Ilovica je precej uničila okostja
“Okostja so precej uničena, saj ležijo v ilovnati zemlji. Kosti so razpokane. Če bi jih želela podrobneje pregledati, bi jih morala oprati, a ilovica se na njih drži kot plastelin, če bi jih skrtačila, pa bi še bolj razpadle,” je ugotavljala ob grobovih, v katere so pokojnike položili najverjetneje v petem stoletju (v pozni antiki).
Poleg “najlepšega” groba, ki je imel s kamni tlakovano dno, so arheologi pod vodstvom Barbare Hofman iz podjetja Okra našli grob še enega odraslega in štirih otrok. Vsi so imeli s kamni obdano grobno jamo, kar je na območju Kopra precej redko. Ko jih je pregledala še Petra Leben Seljak, je ugotovila, da so bili trije otroci stari približno šest ali sedem let, eden jih je v času smrti štel približno deset.
Ali je šlo za deklice ali dečke ni mogla reči, saj iz otroških okostij tega ni mogoče razbrati. “Tudi pri odraslih je spol težko določiti, če je medenica slabo ohranjena. Včasih nam lahko pomagajo grobni pridatki, ki pa jih tu ni bilo,” je pojasnila.
Še težje določi vzrok smrti. “Če so umrli zaradi kužnih bolezni, tega na kosteh ni mogoče videti. Vidne bi bile mogoče posledice infekcije na kosteh ali udarec po glavi. Da bi lahko z gotovostjo trdili, ali je nekdo umrl zaradi udarca v glavo, pa bi morala biti razpoka jasno vidna, kosti pa zelo dobro ohranjene. V 30 letih in pri 3000 pregledanih okostjih sem naletela le na dva takšna primera.”
Vse arheološke najdbe so državna last, ko jih v muzeju popišejo, izmerijo, fotografirajo in shranijo, pa postanejo še spomenik kulturne dediščine. Kljub temu država ne stori dovolj, da bi za shranjevanje arheoloških najdb zagotovila primerne prostore, opozarjajo v muzeju. “Država mora priskrbeti prostor za deponiranje arheološkega materiala, a žal tega ne naredi, tako da smo pred še enim primerom, ko ne spoštuje lastnih predpisov in tako onemogoča muzejem, da bi uspešno naredili tisto, kar ona od njih zahteva,” je kritičen direktor Pokrajinskega muzeja Koper Luka Juri. Ustrezni depoji so za muzej tako pomembni kot kuhinja za restavracijo, slikovito primerja: “Kljub top postrežbi ne moreš imeti dobre ponudbe brez top kuhinje.” Za pomoč pri iskanju prostorov za depoje se je obrnil ne eno od primorskih podjetij, ki bi v prihodnjih mesecih lahko pomagalo rešiti prostorsko stisko, je optimističen Juri.
Sto skeletov v muzejskih depojih
Arheološka izkopavanja so morali na vrtu škofije opraviti, ker so tam predvideni gradbeni posegi. Da bodo najdbe (tako okostja kot druge predmete) lahko še naprej preučevali, pa jih bodo odstranili in shranili. Najprej bodo nekaj let pri arheologinji, ki je vodila raz-iskave, zatem se bodo preselile v Pokrajinski muzej Koper. Tam jih bodo v škatlah iz papirja brez kisline in z zaponkami, ki ne rjavijo, ter opremljene s podatki, da jih ne zamešajo ali izgubijo, položili na police v depojih.
“Izogibamo se fotografiranju skeletov oziroma prikazovanju v javnosti. Gre za človeške skelete, iz pietete je prav, da jih ne razstavljamo. Če jih želimo prikazati, raje uporabimo tridimenzionalne modele ali odlitke. Čeprav v nekaterih državah okostja razstavljajo brez zadržkov, mislim, da je prav, da tega ne počnemo. Že tako pokojnike odvzamemo iz njihovega počivališča,” o moralnih dilemah raziskovalcev pravi Maša Sakara Sučević, kustodinja za arheologijo v Pokrajinskem muzeju. Vseeno kosti ne pokopljejo, pač pa jih skrbno shranijo, da so na razpolago za nadaljnje raziskave. Trenutno imajo v trajni hrambi približno sto skeletov.
Nimajo primernega depoja za kovino
Muzej pa mora shranjevati tudi vse druge arheološke najdbe, od najbolj drobnih koščkov keramike do zlatih predmetov, saj dopolnjujejo sliko preteklosti. Tu pa se zatakne, saj muzej nima dovolj prostora za depoje.
“Najdišče Školarice (na trasi avtoceste za Lamo na Srminu) so izkopavali že leta 2002, a predmete smo v muzeju sprejeli šele letos. Morali smo preurediti nekaj prostorov, da jih lahko shranimo,” pravi. Na selitev k njim pa čakajo še najdbe velikega najdišča na Muzejskem trgu v Kopru, iz koprske cerkve sv. Frančiška in še kaj.
Police v petih depojih se tako šibijo pod količino najdb, v njih ni primernih površin za raziskovanje predmetov, tudi razmere niso najbolj ugodne.
“Poleti je v depoju približno 30 stopinj, a to ni tako hudo, saj se niti ponoči ne ohladi; pomembno je namreč, da temperatura ne niha. Večji problem je vlaga. V zbirki, v kateri imamo keramiko, kosti, jantar in podobno, bi moralo biti vedno od 45 do 55 odstotkov vlage. A poleti je precej previsoka, pozimi pa pade pod 30 odstotkov. Depoja za kovino, ki je še bolj občutljiva na vlago in bi morala imeti vedno manj kot 30 odstotkov vlage, sploh nimamo,” je pojasnila Maša Sakara Sučević.
HELENA RACE
