(SOOČENJE PRIMORSKIH NOVIC) Izola je mesto za njegove prebivalce in ne za tuje kapitalske interese

“Malo se mi zdi smešna naša zakonodaja, ki omogoča, da se preseliš mesec pred volitvami, najameš en apartma v Izoli in si Izolan,” je o predpisih, ki so nekdanjemu koprskemu županu omogočili kandidaturo v Izoli, povedal Drago Mislej - Mef (Lista Mef in Izolani). Mislej je prepričan, da je bojazen pred tem, da bi Boris Popovič (IJN) zmagal v Izoli, neupravičena. Poudaril je, da ne nasprotuje ljudem, ki pridejo od drugod, a ga skrbi, kadar občino vodijo ljudje, ki ne poznajo vsakega njenega vogala in se po službi odpeljejo domov v druge kraje.

Vprašanje, kdo v resnici razume Izolo in kdo bo odločal o njej, je povezalo tudi številne druge teme skoraj dveurnega soočenja.

Je Izola preveč posvečena turizmu?

Romina Kralj (SD) je ocenila, da je Izola v prizadevanjih, da bi bila čedalje prijaznejša turistom, “malo izgubila kompas”. Najprej mora biti prijazna občanom, je poudarila, razmišljati pa je treba tudi o raznovrstnejšem gospodarstvu, ne le eni dejavnosti. Mislej je nato dodal, da izolski hoteli niso od Izolanov, posledično se zaslužki stekajo drugam.

Podobno opozorilo, vendar z ostrejšo kritiko vlagateljev, je podal tudi Igor Winkler (Levica). Ocenjuje, da je Izola bolj prijazna kapitalu kot ljudem. “Mi pa smo za obratno, se pravi, želimo, da je Izola za ljudi, ki tam živimo, ne za špekulacije kapitala, je poudaril.

Igor Crnić (Stranka generacij) je opozoril na zasebne interese, ki jih zaznava v predvolilnem dogajanju, in se zavzel za preglednejše odločanje. “V DNK imamo državljane,” je dejal o programskih izhodiščih svoje stranke. Njegova pripomba, da “v Izoli manjka ogromno posluha za ljudi”, pa se ni nanašala samo na volilno kampanjo, temveč tudi na način, kako občina obravnava vsakdanje težave prebivalcev.

Stanovanja, da bodo mladi ostali

Visoke cene stanovanj so bile skupni imenovalec različnih pogledov na razvoj. Breda Medved (Skupaj za Izolo) je odseljevanje mlajših povezala tudi s pomanjkanjem kakovostnih zaposlitev. “Če ne bo mladine, prihodnosti Izole ni,” je opozorila. Občina bi se po njenem morala povezati z državnim stanovanjskim skladom in iskati zemljišča za javno stanovanjsko gradnjo, tudi zunaj mestnega središča.

Nataša Ferfolja (Gibanje Svoboda), dosedanja podžupanja, je opozorila na drugo plat: “Izola je zelo, zelo omejena že samo prostorsko.” Občina ima malo lastnih zemljišč, preusmerjanje kmetijskih zemljišč v stavbna pa je zapleteno. Ob tem je pojasnila, da ima izolska občina nadpovrečno število javnih neprofitnih stanovanj. “Po tem kazalniku smo v samem državnem vrhu,” je poudarila in nato pojasnila, da so v zadnjih letih pričeli ustvarjati fond stanovanj, ki so namenjena mladim Izolanom kot pomoč pri reševanju prvega stanovanjskega problema.

Daniel Škerjanc (Skupaj za Izolo) je razpravo o mladih razširil onkraj stanovanj in služb. Potrebujejo tudi prostor za druženje in ustvarjanje, pri katerem naj imajo odločilno besedo: “Da si sami postavijo pravila in predvsem vsebino.” Po njegovem občina mladih ne more vključiti zgolj s formalnimi povabili, ampak mora vzpostaviti dialog, ki ga bodo mladi razumeli. “Način pogovora je potrebno prilagoditi različnim skupinam,” je pojasnil.

Obvoznica, Šared in meje občinskih zmožnosti

Predstavnik Izolske županove liste Anton Baloh je med drugim izpostavil infrastrukturne težave v zaledju mesta. “Glavno cesto, ki teče od mesta do Medošev, je treba konkretno urediti, ker je zdaj to flikanje zelo slabo. To je glavna žila, ki povezuje celotno izolsko občino, od mesta Izole pa do druge strani, kjer se srečata piranska in koprska občina,” je pojasnil. Dodal je, da problemi, ki jih poznajo ljudje na podeželju, pogosto v mestu niso slišani. Bojan Zadel, ki je v razpravi sodeloval kot predstavnik liste trojčka strank NSi, SLS in Fokus, je opozoril, da ima “Šared petdeset let zgodovine neurejenosti”, ter predstavil možnosti razvoja pomorskih servisnih dejavnosti in reševanja na morju.

Gregor Perič (SDS) je poudaril potrebo po sočasnem razvoju mesta in podeželja. Pojasnil je, da si ne želi Izole po zgledu Dubaja, bolj kot megalomanskim načrtom je zavezan k postopnemu razvoju, ki naj poteka sočasno na več področjih. Zavzel se je za vrsto manjših izboljšav, ki bi dolgoročno izboljšale življenjsko raven vseh Izolanov, ter poudaril potrebo po zgodnjem načrtovanju večjih projektov. “Vsako večjo spremembo v Izoli je treba dobro premisliti in jo preveriti tudi z ljudmi,” je ponudil možnost, da bi se o dolgoročnih načrtih občine vnaprej izrekli vsi občani.

(z leve) Breda Medved in Daniel Škerjanc, Tomaž Drevenšek in Bojan Zadel, Igor Crnić, Nataša Ferfolja

Foto: Tomaž Primožič/fpa

Številni izzivi presegajo občinske meje

Da občina vseh nalog ne more opraviti sama, ampak potrebuje tudi pomoč države in sodelovanje s sosednjimi občinami, je jasno bolj ali manj vsem. Ferfolja je kot takšna izziva posebej izpostavila vodooskrbo in poplavno varnost. Tomo Drevenšek (prav tako NSi, SLS in Fokus), zaposlen v kabinetu ministrice za kohezijo, je poudaril možnosti evropskega financiranja. “Denar leži na evropski mizi,” je pojasnil in dodal, da se bodo v kratkem za Izolo odprle tudi možnosti, ki jih ponujajo skladi, namenjeni občinam na obmejnem območju. Sogovorniki so se strinjali, da sta pomoč države in Evrope nujni, a načrt, kaj Izola sploh hoče, mora nastati doma.

Različni pogledi, skupna miza

Prav pri vprašanju, kako sprejemati odločitve, so se pokazale največje razlike. Baloh je spomnil, da so se predstavniki več list pred volitvami pogovarjali o razvojnih prioritetah in pri tem bili zelo enotni, medtem ko je sodelovanje v občinskem svetu ocenil kot pretežno složno. Romina Kralj je imela drugačno izkušnjo. V občinskem svetu je pogrešala informacije in možnost, da bi svetniki o rešitvah soodločali že med njihovim nastajanjem in ne šele na sejah občinskega sveta, ko je o vsem praktično že odločeno.

Tudi Mislej je opozoril, da svetniki ne bi smeli dobivati praktično že dokončanih predlogov. Župan bi jih moral zbrati že pri oblikovanju zamisli in reči: “Dajmo se vsi zmeniti.”

“Mi smo že nekje od začetka poletja iskali skupnega kandidata. Predvsem zato, da ugotovimo, ali sploh mislimo podobno. Ta stvar, moram priznati, je bila bolj pozitivna, kot smo na začetku sploh pričakovali. Prej je bil vsak zaprt v svojem krogu,” je pojasnila Romina Kralj in sklenila, da bi lahko na podoben način Izolani razpravljali tudi o razvojnih prioritetah.

Tako se je pogovor po dveh urah vrnil nazaj k izhodišču: Izola ne potrebuje enotnih mnenj, temveč sposobnost, da domače znanje, različne izkušnje in legitimne interese prevede v skupne odločitve. Predstavniki list so si tudi oporekali, a so drug drugemu pustili besedo in prepoznavali vrsto skupnih nalog. Pokazali so, da se Izolani med seboj znajo pogovarjati. To pa je vsaj začetek odgovora, kako naj mesto ostane predvsem njihovo. •