Knjižne želje jim bere iz oči
Franko Cergol se upokoji bi bil lahko naslov najnovejšega romana. Dogajal bi se na primorskem podeželju, največ bralcev pa bi nanizal med obiskovalci potujoče knjižnice - bibliobusa. Glavni junak bi bil voznik-knjižničar, ki je bralke in bralce med 34 leti druženja tako dobro spoznal, da jim knjižne želje bere iz oči.
PRIMORSKA > Franko Cergol je resnična osebnost, njegova zgodba pa predvsem zgodba o knjigah in bralcih. “Nekje sem prebral odgovor na vprašanje, kaj je knjiga: 'S knjigo odkrivamo svet, zgodovino in samega sebe,' je zapisal avtor tega stavka, ki mi je za vedno ostal v spominu,” pove Franko, ki nas prosi, naj ga v zapisu nikakor ne poimenujemo za gospoda. Za svoje bralce je bil in bo ostal Franko.
Zgodbo o knjigi, a tudi o njem, ki bo čez mesec dni nepovratno stopil na upokojensko pot, začneva v Rodiku. Dan je deževen, “vendar je vsak dan lep, ko potuješ”, pravi in nadaljuje: “Morda mi kdo ne bo verjel, a jaz nenehno vidim na poti kaj novega. Ko sem v službi, se počutim kot na počitnicah. Pa saj nam, voznikom bibliobusov, ne pravijo zaman, da smo malo čudni,” med smehom zaigrajo njegovi brki.
“Pomagaj, Franko!”
V Rodiku prva v bibliobus vstopi Neva Race. Običajno prebere dve do tri knjige na mesec, dokler jih v poletnih mesecih ne izrinejo opravki na vrtu. Zanimajo jo zgodovinski romani, pa ... “Pomagaj, Franko!” prosi za pomoč. “Pa potopisne knjige, življenjepisi,” jo hitro dopolni knjižničar, ki se iz voznika spretno prelevi v izposojevalca in svetovalca. Z eno potezo spusti pult, k življenju obudi računalnik, medtem ko knjige varno objemajo posebne police in se le tistim, ki so najnižje zložene v kupčke, zgodi, da med vožnjo padejo na tla. V trebuhu bibliobusa pa se skriva še nekaj, v lesenih zabojčkih zložene knjižne zaloge.
“Nimaš še novega Browna (Dan Brown, op. a.)?” zanima požiralca knjig Boštjana Bernetiča. Marta Lukovec trenutno bere vse o zdravilnih rastlinah, Alenka Škapin pa zaradi vloge none obnavlja spomin na vzgojo otrok. No, vzela je tudi nekaj za svojo dušo. “Pri tem izbiro prepustim Franku in svoji hčerki. Veste, saj je tudi naša domača knjižnica bogata. Doma nas je bilo osem otrok in vsi smo imeli svoj knjižni svet,” pravi upokojenka.
“Bralne navade se spreminjajo tudi z letnimi časi. Decembra je aktualno vse o peki in božičnih okraskih, zatem so na vrsti pustni običaji, potem vrt in rože, bralci pa potujočo knjižnico izpraznijo pred poletnimi počitnicami,” o sožitju knjig, bralcev in naravnih ciklusov pove Franko.
“Le kako tega ne bi pogrešal?”
Odpraviva se proti naslednjemu cilju, naselju Dolnje Vreme. Reka Reka je blatna in deroča, po cesti se nam umikajo traktorji, ljudje mahajo v pozdrav. Med vožnjo Franko nadaljuje z opisovanjem svojega dela: “Preden sem postal samostojen voznik-knjižničar, sem se dolga leta uvajal v to zahtevno delo, med katerim dobesedno živiš z bralci in spoznavaš njihove potrebe. Le kako tega ne bi pogrešal? To je nenehna komunikacija, izobraževanje, branje, saj ljudje potrebujejo in pričakujejo moj nasvet. Obenem moram potujočo knjižnico dopolnjevati z novimi knjigami, tudi za domača branja in bralno značko. Vsako jutro, od ponedeljka do četrtka, pridem na delovno mesto že uro prej, preden se odpravim na teren in bibliobus dopolnim s knjigami. Še ponoči včasih ne zaspim, dokler si v glavi ne izoblikujem seznama knjig, ki jih moram odpeljati ljudem,” govori o posebni volji, ki ga žene. Franko bere vse, tudi sodobne erotične romane, tako priljubljene pri njegovih bralkah. “Običajno mi namignejo, da bi rade nekaj za dušo. Pred leti so ljudje zardevali, ko so spraševali po mehki erotiki, danes pa je s tem tako, kot da bi iskali Harryja Potterja.”
S karjolo v bibliobus
Prispeva na cilj v Dolnje Vreme. Vstopijo Sandra Cerkvenik, Sabina Zdauc in Darinka Prelez, ki se je pred kratkim vrnila s popotovanja po Argentini, kamor jo je spremljala vnukinja Špela. Obiskali sta sorodnike, a deželo tudi prepotovali in našteli 5000 kilometrov. Domov je odnesla vodnik po Španiji, Sabina Zdauc otroške knjige, Sandra Cerkvenik, nekdanja učiteljica razrednega pouka v šoli v Vremah, pa knjigi o vlaganju in shranjevanju živil. “Moja tast in tašča sta nekoč s karjolo hodila po knjige v bibliobus, izposojala sta si tudi knjige v italijanščini, da sta ohranjala stik z jezikom,” pove upokojenka, medtem ko Franko pri njej pije obvezno kavo. “Ko sva se s Sandro spoznala, je bila ona še pupa, jaz pa šmrkavc,” se s spominom na preteklost pripravljata na skorajšnje snidenje.
Naslednja postojanka je v naselju Vreme, kjer se v avtobus zgrnejo šolarji podružnične osnovne šole. Urban bere stripe Mikija Musterja, “ker je kdaj kaj smešnega”,Gašper Asterixa in Obelixa, “saj sta podobna meni in bratu”.
Učiteljici razrednega pouka Andreja Perhavec Šok in Katja Kovačič povesta, da imajo učenci zelo radi potujočo knjižnico, “saj je knjižničar zelo prijazen, pripelje nam knjige, ki jih potrebujemo, in ga bomo zelo pogrešali”. Ko šolarji odidejo, je mladinski oddelek skorajda prazen. “In prav je tako,” pribije Franko.
K primorskim bralcem je potujoča knjižnica pod okriljem Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper prvič odpotovala januarja leta 1973. Bibliobus danes v štirih dneh v tednu obišče 68 naselij v sedmih občinah, poleg Mestne občine Koper še Ankaran, Izolo, Piran, Divačo, Ilirsko Bistrico in občino Hrpelje-Kozina. Sprva je potujoča knjižnica vozila 2000 knjig, danes jih 8000, poleg njih pa še DVD-je in zgoščenke. Na leto izposodijo 30.000 knjižničnih enot.
Še nikoli slabe volje
Knjige odpeljeva tudi k mladeničem, ki se zdravijo odvisnosti v bližnji terapevtski komuni Skupnost srečanje. V vasi Barka tokrat ni bilo niti enega bralca, v Škofljah pa knjižnica dobi novo članico, Andrejo Šalamun. Kot zmeraj vstopi tudi Milko Hreščak, ki obudi spomin na nekdanje čase: “Franka še nikoli nisem videl slabe volje. Njegov avtobus je bil nekoč manjši in lahko se je pripeljal do moje hiše. Zdaj moram jaz do njega. Tudi knjig je danes več na izbiro. V začetku nas je bilo malo bralcev. Ženske so brale več, moški manj. Mogoče so me tudi za norca imeli, ker sem bral,” skromno pove Milko Hreščak. Knjigo Alamut Vladimirja Bartola je prebral dvakrat in poleg knjige Človek zver Émila Zolaja ostaja njegova najljubša.
Dan na obrobju Brkinov gre počasi h koncu. Bibliobus se obrne proti Kopru. “Danes sem izposodil 505 knjižničnih enot. Ob nekaterih dnevih jih 700, 900, pred poletnimi počitnicami tudi tisoč. Upokojitev je na nek način prišla prehitro. In če se ozrem, je bila neprijetna samo ena prometna nesreča. Drugi spomini pa so samo lepi,” svoje 34 let dolge počitnice, obkrožen z naravo, ljudmi in knjigami, sklene Franko Cergol. ALENKA PENJAK
