Ko grobovi postanejo znamenitost
Piransko pokopališče ni le prostor za pokop pokojnikov, pač pa tudi kulturna in umetniška zakladnica mesta. V javnem podjetju Okolje, ki skrbi za pokopališče, si prizadevajo, da bi ga priključili evropskemu združenju znamenitih pokopališč.
PIRAN> Piransko pokopališče so zgradili pred 200 leti, pred 150 leti pa so posvetili cerkvico na njem in vhodno vežo. “Naš cilj je piransko pokopališče dvigniti iz osnovne funkcije pogreba na mesto spomina in pomembnega soustvarjalca zgodovinske in kulturne dediščine,” pravi Dušan Žilavec, vodja sektorja za ravnanje z javnimi površinami na Okolju.
Med izstopajočimi znamenitostmi pokopališča so grobnice piranskih plemiških in meščanskih družin (Apollonio, Fonda, Corsi, Viezzoli, Tamaro, Bartole, Bubba, Venier ...). Najbolj impozantna je kapela de Castro iz leta 1939, z umetnostno-zgodovinskega vidika so pomembni tudi spomeniki v obliki obeliska (največji in najbolje ohranjen je obelisk na grobnici arhitekta Lorenza Furiana iz leta 1861). Med nagrobnimi kipi pa izstopajo žalujoči ženski figuri na grobnicah družin Cicogna in Ravalico, bronasta glava na spomeniku Zacchi, bronasto doprsje na grobnici Zarotti in križani Jezus na grobnici Chierego.
Kot upravljalci pokopališča se trudijo, da bi ga pridružili združenju evropskih pomembnih pokopališč (Association od significant cemeteries in Europe) ob bok več kot stotim pokopališčem, med drugimi pariškemu, rimskemu, palermskemu, barcelonskemu, berlinskemu, dunajskemu ... Med slovenskimi pokopališči sta v združenju že ljubljanske Žale in pokopališče Pobrežje iz Maribora. S pridružitvijo združenju pokopališče med drugim pridobi možnosti za financiranje obnove z denarjem EU, predvsem pa postane večnamenski prostor in točka, ki jo je vredno obiskati zaradi njenega kulturnega, umetnostnega in zgodovinskega pomena, pojasnjuje Žilavec.
200 let piranskega pokopališča
Stari del piranskega pokopališča, obdan s kamnitim zidom, je bil pred štirimi leti zaradi svoje zgodovinske in umetnostne vrednosti že vpisan v register kulturne dediščine.
Piran je nekoč imel pokopališče v bližini cerkve sv. Jurija, na mestu, kjer je danes pastoralni kulturni center Georgios. Uglednejše družine pa so imele grobnice v mestnih cerkvah. Piranska skupščina si je menda že leta 1765 prizadevala, da bi pokopališče preselila izven obzidja in v začetku 19. stoletja je Pietro Gregoretti izdelal projekt za pokopališče na današnji lokaciji. Tja se je preselilo leta 1812.
Prostora še za štiri ali pet let
Le 50 let zatem so ga morali že razširiti, zgradili so tudi pokopališko cerkev sv. Mohorja in Fortunata ter vhodno vežo, ki sta bili posvečeni septembra 1862. Letu 1939 so na pokopališču zgradili še kostnico, v kateri še vedno v lesenih skrinjah z imenom in priimkom ter ponekod tudi sliko pokojnika hranijo posmrtne ostanke stotine Pirančanov.
Zatem so ga še nekajkrat spet razširili, zadnja 104 pokopna mesta so pridobili pred dvema letoma. Letos so prenovili mrliško vežico, za pogrebce pa uredili čajno kuhinjo. Danes ima piransko pokopališče 3595 pokopnih prostorov (1718 enojnih, 588 družinskih, 75 žarnih in 46 otroških grobov, 888 žarnih niš ter 280 celic v skupni grobnici).
Od tega je na njem prostora še za 560 pokojnikov, od tega le 130 v klasičnih grobovih. “Ob upoštevanju načinov pokopov v zadnjih letih, ko več kot polovico pokojnikov upepelijo, bo prostor na tem pokopališču zadostoval še za štiri do pet let. To bo dejansko dovolj do izgradnje novega pokopališča,” meni Alen Radojkovič iz Okolja. Piranska občina naj bi novo pokopališče uredila v Vinjolah, za kar že pripravljajo dokumentacijo. HELENA RACE
