Ko poštenjaku zdrsne prek roba
“Dokler bom jaz župan, bo z mano. Je pošten, inteligenten, sposoben in zagnan. Naloge opravi tako, kot je treba in nič mu ni težko,” se je včeraj koprski župan Boris Popovič odzval na vprašanje, ali bo pravnomočna obsodba zaradi ponarejanja listin, ki je doletela njegovega svetovalca in vodjo občinskega inšpektorata Ljubišo Mihajloviča, posegla v njun odnos in zaposlitveno razmerje v občinski upravi.
KOPER > Štirimesečne zaporne kazni Popovičevemu “neumornemu sodelavcu, ki je odličen kader in je na voljo tako rekoč 24 ur na dan”, ne bo treba odslužiti, če v enem letu ne bo ponovil kaznivega dejanja. Mihajlovič si je črn madež, ki bo za vedno zaznamoval njegovo osebno mapo, prislužil, ker je piransko okrajno sodišče ugotovilo, da je ob prijavi na razpis za direktorja piranske občinske uprave predložil ponarejeno potrdilo o delovnih izkušnjah na enakem ali podobnem delovnem mestu.
Spomnimo, da se je kot obramboslovec z izkušnjami v turizmu (med drugim je vodil hotel v Rogaški Slatini, nazadnje je pet let delal na recepciji hotelov Belvedere v Izoli) v piranski občini sprva kalil kot uradnik, kasneje pa se je prijavil na razpis za direktorja uprave. Tega so nato razveljavili, piranski župan Peter Bossman je Mihajloviču zaupal mesto svetovalca, kmalu zatem pa mu je podelil pooblastila direktorja občinske uprave.
Sledila je anonimna prijava, da je razpisu predložil ponarejen dokument o delovnih izkušnjah. V občini so ga zagovarjali, vendar je nezakonito dejanje odkril tudi nadzor ministrstva za javno upravo. Kazensko ovadbo je dopolnila kriminalistična preiskava, ki je kulminirala v prisilni ločitvi od piranskih davkoplačevalskih jasli. In medtem ko se ga je piranski župan zato, da bi omogočil nemoteno preiskavo, odkrižal, ga je njegov koprski kolega le slaba dva meseca zatem z odprtimi rokami sprejel v svoje vrste kot svetovalca za javni red in mir. Vse bolj se zdi, da je Popovič že takrat zanj koval natančen zaposlitveni načrt, saj se je Mihajlovič v kratkem času zavihtel še na vrh občinskega inšpektorata, kjer je nasledil dotedanjega vodjo Jovana Kmekića.
Koprski župan ga povsem zagovarja in verjame, da njegov zvesti sodelavec očitanega ni storil. Kaj pa v svoj zagovor pravi Mihajlovič? Sprva zadeve ni hotel komentirati, nakar nam je vendarle namenil nekaj časa. Prepričan je, da je nesporazum povezan z dokazilom o zadolžitvah in trajanju zaposlitve v Hotelih Belveder. “To je od mene zahtevala kadrovska služba v piranski občini, vendar sem kasneje ugotovil, da te listine sploh ne bi potreboval pri prijavi na razpis,” je pojasnil. Nenavadno se mu zdi, da se nikoli ni pojavil na sodišču. “Obravnave v mojem primeru sploh ni bilo, pravnomočno sodbo pa sem prejel kar s priporočeno pošto,” je povedal. Ob tem ne gre prezreti navedb piranskega okrajnega sodišča, kjer predsednica Nataša Tomazini Tonejc pojasnjuje, da so maja izdali sodbo o kaznovalnem nalogu, zoper katero Mihajlovič ni ugovarjal, zato je 18. junija ta postala pravnomočna. Ko smo ga pobarali, čemu ni izkoristil zakonske možnosti za pritožbo, če je trdno prepričan v svojo nedolžnost, nam Mihajlovič ni znal natančno pojasniti. Skliceval se je na obilico prejete pošte in neučinkovitost ugovarjanja.
Meni, da je v nemilosti medijev zaradi priimka in članka, v katerem so ga v naskoku na mesto direktorja občinske uprave v Piranu označili za kader Sebastjana Jeretiča. “Mir bom imel šele, ko bom delal v kakšnem drugem okolju,” je še navrgel Mihajlovič. Na naš komentar, da torej ne bi smel sprejeti ponudbe koprskega župana, pa je odvrnil, da je to vzel v zakup. “Najvišja moralna kazen je, da te peče vest. Mene ne, ker me nima zakaj,” je še dodal.
NATAŠA HLAJ
