Kobila jim lajša težave
Jasmina, Nik, Urban in Tim so otroci, ki si upajo na konju telovaditi in celo ležati. Podobno počne še deset njihovih vrstnikov. Ne gre za nikakršne akrobate, ampak za otroke s posebnimi potrebami, ki si lajšajo težave s pomočjo konja, natančneje 17-letne kobile Gracije.
STRUNJAN> V Centru za usposabljanje Elvire Vatovec (CUEV) iz Strunjana namreč izvajajo strokovno vodeno terapijo s pomočjo konja za otroke s posebnimi potrebami, prvi v obalno-kraški regiji.
V terapevtskem timu so Sara Bertok, glavna terapevtka in strokovna vodja projekta, Nataša Hreščak, defektologinja in vodja enote CUEV v Divači, Nataša Brljavac, defektologinja, Ana Kjuder, specialna pedagoginja in voditeljica konja, ter Orlanda Norčič, svetovalna delavka v CUEV, koordinatorka, zadolžena za delo s starši. In, seveda, kobila Gracija, ki jo je za to delo določil Žarko Kariž, lastnik maneže v Divači.
“Osemletna Jasmina je bila zaradi zdravstvenih težav odrinjena v svoji skupini v šoli. Ni govorila, bila je v krču. Po nekaj terapijah s pomočjo konja je začela sodelovati in govoriti. Sodelovati je začela tudi pri učnem programu v šoli,” opisuje terapevtka Sara Bertok.
Podobne so zgodbe o uspehu terapije tudi pri drugih otrocih z različnimi težavami, od čustvenih do nevroloških in fizičnih. V minulem letu jih je terapijo v Divači, kjer domuje kobila Gracija, obiskovalo 14. “Otroci, starši, šola in izvajalci smo zelo zadovoljni, ker vidimo učinke in imamo motivacijo za naprej,” je zadovoljna s pozitivnimi učinki terapije. Terapija s pomočjo konja prinaša psihološke učinke (izboljšata se samopodoba in samozavest, krepi potrpežljivost, pomaga pri premagovanju strahu ...), fizične (boljše ravnotežje, koordinacija, drža, gibljivost sklepov, prebava ...), pedagoško-kognitivne (otroci se učijo o delih telesa, barvah, računanja ...) in socialne učinke (upoštevanje pravil, delo v skupini, zmanjšanje nasilnih načinov vedenja ...).
Terapija zato pride v poštev pri psiholoških, psihiatričnih in nevroloških motnjah, pri učnih težavah, slepoti, alkoholizmu in drugih odvisnostih.
Obstajajo tudi kontraindikacije. Najpogostejše so alergija (na primer na konjsko dlako in prah), epileptični napadi (pri otrocih, ki se ne odzivajo na terapijo proti epilepsiji) in huda oblika skolioze.
Terapija se začne že na tleh
“Pred začetkom terapije se pripravimo, spoznamo otroka s konjem, se pogovorimo s starši in učitelji, ki so vsak dan v stiku z otrokom,” pravi Sara Bertok. “Sama terapija se začne, že preden otrok sede na konja. S stikom s konjem, s čiščenjem in pripravo konja. V terapiji je konj del tima, v katerem terapevt izvaja usmerjene vaje glede na otrokove težave. Pomočnik terapevta skrbi za varnost in pomaga pri izvajanju vaj. Voditelj vodi konja, ker otrok ni jahač, da bi vplival na žival,” je pojasnila.
Terapije na konju ne gre istovetiti s hipoterapijo. Ta je fizioterapija na konju, izvajajo jo fizioterapevti. Pri terapiji s pomočjo konja pa gre za celostni pristop, v katerem izkoristijo psihološke, fizične, pedagoško-kognitivne in socialne učinke.
V terapijo želijo vključiti čim več vaj in pripomočkov (žoge, obroče, ščipalke, stožce, tablice s sličicami, koš ...).
Potrebovali bi nove terapevte
Ura terapije s pomočjo konja traja približno 45 minut, na vsakem srečanju v Divači jo opravijo trije do štirje otroci. Po svoje so je deležni tudi starši. “Medtem ko je otrok na terapiji, se strokovne delavke pogovarjamo s starši, odgovarjamo na njihova vprašanja, jim nudimo informacije,” je povedala Orlanda Norčič, svetovalna delavka v CUEV.
“Zanimanja je veliko, sodelovati želijo tudi v razvojnem oddelku vrtca v Divači. Otrok je zdaj preveč in ne morejo priti dovolj pogosto na vrsto. Zato potrebujemo nove strokovne kadre, terapevte,” ugotavlja Sara Bertok.
Bi lahko pomagale občine?
Lani so denar za projekt, približno 8000 evrov, dobili iz evropskih strukturnih skladov. Projekt se je po enem letu končal, denarja za nadaljevanje je zmanjkalo. “Starši so sami poiskali sponzorje in zagotovili denar še za eno leto izvajanja terapij. V veliko pomoč bi bilo, če bi denar zanje predvidele občine v proračunu. Ne gre za velike zneske, ampak za 400 ali 500 evrov,” razmišlja Orlanda Norčič. NIVES KREBELJ