Komu koprski dijaki zaupajo in zakaj včasih molčijo?

KOPER > V raziskavi je sodelovalo 170 dijakov: 76 odstotkov deklet, 24 odstotkov fantov, manj kot odstotek sodelujočih pa je izbral drugo možnost. Večina sodelujočih je obiskovala gimnazijo, petina pa srednjo strokovno ali poklicno šolo. Rezultati niso le številke, temveč kažejo, komu se najlažje odprejo in kaj jih pri tem zadržuje.

Za dobro novico najprej izberejo prijatelje

Skoraj vsi sodelujoči so povedali, da dobro novico želijo deliti. Najpogosteje bi jo zaupali bližnjemu prijatelju ali prijateljici. Pogosto bi se obrnili tudi na starejšega družinskega člana oziroma skrbnika ali brata oziroma sestro. Manjši delež sodelujočih bi novico zaupal partnerju oziroma partnerici ali starim staršem.

Na vprašanje, komu bi povedali dobro novico glede na starostno skupino, je 64 odstotkov vprašanih odgovorilo, da vrstniku, 34 odstotkov starejši osebi, dva odstotka pa mlajši osebi. Osebni stik ostaja najpogostejši način deljenja novic, sledijo telefonski klic, družbena omrežja, sporočila v aplikacijah za klepet, kratka sporočila SMS, videoklic in glasovna sporočila. Digitalna komunikacija je del vsakdana dijakov, vendar osebni pogovor še vedno prevladuje.

Pri dodatnih odgovorih so se pojavili tudi inštruktor vožnje, najboljša prijateljica in Bog.

Ko je težko, prijatelji ostajajo prvi naslov

Pri sporočanju slabih novic se slika nekoliko spremeni, vendar prijatelji ostajajo na prvem mestu. Kar 78 odstotkov sodelujočih bi svoje težave zaupalo prijateljem. Staršem ali skrbnikom bi jih zaupala polovica, sledili so bratje in sestre ter partnerji oziroma partnerice. Sedem odstotkov pa starim staršem. Manjši delež anketiranih pa bi se s svojimi težavami obrnil na trenerja, razrednika ali drugega učitelja oziroma šolsko svetovalno delavko ali svetovalnega delavca. Vrstniški odnosi so za mlade zelo pomembni, medtem ko se po strokovno podporo v šoli obrne manjši delež sodelujočih.

Na vprašanje, ali komu zaupajo, ko se znajdejo v stiski, je 70 odstotkov sodelujočih odgovorilo pritrdilno, preostali pa nikalno. To je pomemben podatek: skoraj vsak tretji sodelujoči je navedel, da v težavah ne zaupa nikomur. Obenem bi 65 odstotkov dijakov svoje težave zaupalo psihologu, psihoterapevtu ali psihiatru, 35 odstotkov pa ne. Med tistimi, ki so odgovorili na vprašanje o obiskovanju strokovnjaka, jih je 80 odstotkov navedlo, da ga ne obiskuje, 18 odstotkov da ga, 2 odstotka pa na vprašanje nista želela odgovoriti.

Zaupanje doma ni samoumevno

Dijake so tudi vprašali, ali se doma s starši ali skrbniki pogovarjajo o občutljivih temah, kot so duševno zdravje, spolnost in čustva. Odgovori so bili skoraj izenačeni: 51 odstotkov je odgovorilo z »ne«, 49 odstotkov pa z »da«. To ne pomeni nujno, da med dijaki in starši ni zaupanja, opozarja pa na pomen prostora za odprt pogovor.

Zakaj včasih molčijo? Anketiranci so lahko izbrali več odgovorov. Med najpogostejšimi razlogi za molk sta strah pred obsojanjem in želja, da z lastnimi težavami ne bi obremenjevali drugih, pa tudi skrb, da bi za njihove težave izvedeli drugi. Skoraj četrtina anketirancev meni, da jim nihče ne more zares pomagati, približno petina pa zaradi slabih izkušenj iz preteklosti težje zaupa drugim. Manjši del vprašanih pravi, da v svoji okolici nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal.

Med dodatnimi odgovori so se pojavili tudi sramežljivost, nelagodje ob govorjenju o čustvih in želja, da bi težave obdržali zase. Razlogi za molk so različni, zato ni dovolj, da nekomu samo rečemo, naj se nam zaupa. Pomembno je, da ga poslušamo brez obsojanja.

Telo in duševno zdravje sta težki temi

Dijaki se najtežje pogovarjajo o samopodobi in videzu, sledijo pogovori o duševnem zdravju ter družinskih težavah. Med zahtevnejšimi temami so tudi prijateljski odnosi in osamljenost ter samopoškodovanje in samomorilne misli. Skoraj petina dijakov težko govori o ljubezenskih zadevah in partnerstvu, prav toliko pa jih pravi, da se lahko brez večjih težav pogovarjajo o vseh temah.

Manjši del anketiranih se težje pogovarja o spolnosti in spolni identiteti ter o ocenah in šolskem uspehu. Približno vsak deseti mladostnik med zahtevnejšimi temami navaja odvisnost, spolno nadlegovanje ali zlorabo. Podoben delež težko govori tudi o nasilju.

Rezultati kažejo, da sta telesna podoba in duševno zdravje za številne mlade še posebej občutljivi temi.

Komu zaupajo informacije, ko iščejo rešitve?

Ko anketiranci iščejo odgovore na svoje težave, najbolj zaupajo ljudem, ki so se znašli v podobni situaciji. Večina bi se po nasvet obrnila na prijatelje, drugi pa bolj zaupajo znanstveno potrjenim dejstvom in strokovnim člankom. Čeprav je umetna inteligenca vse bolj priljubljena, ji zaupa le manjši del dijakov, še manj pa jih zaupa objavam ustvarjalcev vsebin na družbenih omrežjih.

Umetna inteligenca je za del dijakov vir informacij, vendar je ne gre enačiti z osebo, ki zna poslušati, prevzeti odgovornost in zagotoviti strokovno pomoč. To potrjujejo tudi odgovori na vprašanje, ali umetno inteligenco dojemajo kot sogovornika, ki mu lahko zaupajo svoje težave: 74 odstotkov jih je odgovorilo z »ne«, 26 odstotkov pa z »da«.

Kaj so se naučili?

Raziskava kaže, da zaupanje dijaki pogosto začnejo graditi v prijateljskih odnosih. A ko gre za duševno zdravje, družinske razmere ali samopodobo, se mnogi ustavijo, saj jih je strah obsojanja, razkritja ali pa občutka, da morajo vse rešiti sami. Najpomembnejše sporočilo ni, da bi morali vsi svoje težave deliti z vsakim. Pomembno je, da ima vsaj eno varno osebo, ki jih posluša, in da vedo, kam se lahko obrnejo, ko sami ne zmorejo več.

"Kot mladi si želimo okolja, v katerem lahko povemo, da nam je težko, ne da bi se bali posmeha ali obsojanja. Zaupanje se ne zgodi na ukaz, temveč se gradi z iskrenostjo, spoštovanjem in občutkom, da nas nekdo jemlje resno. Včasih je že iskren odgovor na vprašanje »Kako si?« začetek pogovora, ki lahko veliko spremeni," so na koncu zapisai avtorji raziskave in članka Manca Angelov, Emma Pančevska Dakić, Vika Viktorija Starman, Mark Šinkovec in Manca Unterlechner.