Kriza je oklestila tudi odpadke
Sredi januarja pred tremi leti so na smetišče v Dragonji odvrgli zadnje odpadke gospodinjstev iz piranske občine. Zatem so jih začeli voziti na druga odlagališča po Sloveniji, v Dragonji pa je ostal le zbirni center. A Okolje Piran na odlagališče ne more kar pozabiti; njegovo dokončno zapiranje in prekrivanje bo stalo 700.000 evrov.
DRAGONJA > Spodbuden pa je podatek, da vsak občan povprečno v enem letu odloži skoraj sto kilogramov manj odpadkov kot drugod v Sloveniji.
Zbirni center ob zaprtem odlagališču odpadkov je bolj podoben velikemu skladišču trgovine s pohištvom in gospodinjskimi aparati kot smetišču. V vrsti pod ograjo z ličnimi tablami čakajo veliki zabojniki, v njih pa strogo sortirani odpadki - papir in karton, plastika, hladilniki, televizorji, druga elektronska oprema, mali gospodinjski aparati, akumulatorji, olja, barve ... in še kaj, kar se dnevno znajde v zbirki odpadkov, ki jih v center pripeljejo občani.
V zbirni center lahko občani pripeljejo kosovne odpadke, pa tudi barve, lake in podobno vsak dan od ponedeljka do petka od 6. do 17. ure, ob sobotah od 7. do 12. ure. S seboj morajo imeti odrezek plačane položnice, pri iskanju pravih zabojnikov za posamezne odpadke pa jim pomagajo zaposleni v centru, ki tudi beležijo količine pripeljanega.
Nekoč so smeti kar zakurili
Pred nekaj desetletji je bila slika precej drugačna. “Odpadke so tu začeli odlagati leta 1964; pripeljali so jih, odložili in zakurili,” pravi Drago Benčič, vodja zbirnega centra v Dragonji. Leta 1991 so začeli odpadke stiskati, tako da so zavzeli manj prostora na odlagališču, smeti pa so začeli prekrivati - dvometrsko plast so prekrili z 20 do 40 centimetri zemlje. Kljub temu je kup hitro zrasel in leta 1997 so začeli odpadke odlagati na novem delu; tu so dno že prekrili z nepropustno folijo in preprečili odtekanje izcednih vod v podtalnico. Onesnažena voda se zdaj zbira v rezervoarjih pod odlagališčem, od tam steče skozi rastlinsko čistilno napravo, nato pa jo prečisti še čistilna naprava v Sečovljah. Pline, ki nastajajo pri razkrajanju odpadkov, pa odvajajo k bakli, kjer izgorevajo.
Sredi januarja 2011 pa so v Dragonji prenehali odlagati odpadke. Kljub temu deponije ne morejo kar pozabiti, ampak so jo dolžni sanirati. S kupov smeti bodo morali odstraniti rastje, pobočje hriba poravnati, vse skupaj prekriti z nepropustno folijo, na vrh pa nasuti zemljo in nasaditi rastline. Začeli bodo že letos, a znesek 160.000 evrov, predviden v občinskem proračunu, še zdaleč ne bo dovolj za dokončno sanacijo. “Projekt zapiranja deponije je ocenjen na kar 700.000 evrov,” je že med sprejemanjem proračuna opozoril direktor Okolja Darij Barrile.
S smetmi ne služijo
Ob zaprti deponiji v Dragonji tako ostaja le center, kamor občani lahko pripeljejo kosovne odpadke. “Še pred desetimi leti smo ločeno zbirali le papir in karton, zdaj ločujemo vse. Ko kdo pripelje izrabljeno opremo, jo razporedimo v različne zabojnike, monitorje in televizorje posebej, male gospodinjske aparate posebej, hladilni gredo na svoj kup, nato pa prevzemniki posameznih predmetov to odpeljejo,” našteva Benčič.
Letno naberejo za kar 55 ton elektronske in električne opreme. “Mi le zbiramo. Prevzemnikom oddajamo zastonj, oni pa to razstavijo in predelajo. Ljudje napačno mislijo, da odpadke prodajamo, a ni tako. Od prevzemnikov ne dobimo niti centa, imamo pa ogromno dela z ločevanjem,”Alen Radojkovič iz uprave okolja razblini zamisel, da bi s prodajo odslužene opreme komunalna podjetja lahko služila. Celo nasprotno, za predelavo in odvoz zbranega lesa morajo plačati.
Piranska gospodinjstva za zbiranje in odlaganje odpadkov plačujejo najmanj 14 evrov mesečno (enočlansko gospodinjstvo); za dve osebi je strošek dobrih 18 evrov, za tri osebe 22 evrov, za štiri osebe 26 evrov, za pet pa 30 evrov. Vsi lahko prihranijo dva evra, če sami kompostirajo kuhinjske odpadke. Do teh številk so prišli na podlagi številnih meril, eno od njih je količina odpadkov, ki jih zberejo vsako leto. Povprečno to na občana znaša 324 kilogramov (oziroma 27 kilogramov na mesec) in je precej nižje od povprečja v Sloveniji, ki je kar 430 kilogramov.
Izločijo še 500 ton
Smetišču je nekoliko bolj podobna šele ploščad, na katero tovornjaki dovažajo vreče odpadkov, zbranih po gospodinjstvih po vsej občini. Tu, razdeljeni v ločene kupe, končajo mešani odpadki in embalaža, a tudi te sortirajo in pregledajo, tako da izločijo čim več nepravilno odloženega - tega je vsako leto za kar 500 ton. “Delamo to, kar bi morali že občani. Zgodi se celo, da med mešanimi odpadki najdemo bojler ali kaj podobnega. A bolj se nam splača imeti zaposlena dva delavca, ki to počneta, kot da bi pošiljali naprej večjo količino odpadkov,” pojasnjuje Radojkovič.
Mešane odpadke iz piranske občine prevzame podjetje Kostak, jih odpelje v Krško, kjer jih še enkrat pregledajo in izločijo vse materiale, primerne za ponovno uporabo, ostanek pa odpeljejo na odlagališče v Globoko pri Trebnjem. Za to Pirančani plačujejo 135 evrov na tono. “Če teh mešanih odpadkov ne bi bilo, bi bil znesek na položnici za kar štiri evre nižji. Torej, bolj pridno kot ločujemo, manj je ostanka odpadkov za odlaganje in nižji so stroški,” o smislu zbiranja odpadkov v več vrečkah pravi Radojkovič.
V vaseh bolj vestni
Ko pripelje tovornjak, poln rumenih vreč, namenjenih zbiranju embalaže, Drago Benčič napove, da bodo smeti lepo sortirane. Kako to ve? “Tovornjak je pripeljal s podeželja. V Padni, Novi vasi in Svetem Petru gospodinjstva zgledno ločujejo odpadke, lahko jih pohvalimo. V mestu niso tako vestni,” ugotavlja.
Letos manj odpadkov
V zadnjem letu pa opaža še nekaj: “Po 1. novembru je bilo precej manj sveč kot pretekla leta. Ne vem, ali gre le za večjo osveščenost. Mislim, da temu botruje tudi kriza, saj je tudi na splošno manj odpadkov. Če ljudje kupijo manj televizorjev, je manj kartona, folije in stiropora ter manj odsluženih televizorjev ...”
Leta 2013 so v piranski občini zbrali 4930 ton odpadkov, kar je sedem odstotkov manj kot leto prej, ko jih je bilo 5300 ton.
HELENA RACE
