Luka je izgubila prvo iz serije tožb proti Časarjevi upravi
Nakup skladišča za gradnjo potniškega terminala pred sedmimi leti, ki ga je izpeljala uprava Luke Koper pod vodstvom Roberta Časarja, ni oškodoval podjetja. Tako je odločilo koprsko sodišče in zavrnilo odškodninski zahtevek Luke, ki je od petih nekdanjih vodilnih terjala poldrugi milijon evrov. V Luki še tehtajo, ali se bodo pravdali naprej.
KOPER > “Že takoj je bilo jasno, da temelj za tožbo ne stoji in tudi na sodišču se je jasno pokazalo, da je bil posel izpeljan v skladu s pravili stroke in s profesionalno skrbnostjo. Cena pa je bila optimalna. Neodvisna cenilka je na sodišču celo povedala, da bi bila cena takrat lahko kvečjemu višja,” je sodbo okrožnega sodišča komentiral odvetnik Dejan Babič, ki na sodišču v tem postopku zastopa svojega očeta Alda Babiča, ki je v tedanji upravi vodil ta posel. Zadeva sega v leto 2007, ko je Luka Koper od podjetja Sintesi Pen za 3,2 milijona evrov kupila skladišče, na katerem je želela postaviti stavbo potniškega terminala.
“Zakon o gospodarskih družbah upravi nalaga, da mora vložiti tožbo, če so tako s sklepom odločili delničarji družbe,” je za PN povedal strokovnjak za gospodarsko pravo in profesor na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti Borut Bratina. Tudi če gre za neutemeljene tožbe. “Uprava seveda lahko opozori delničarje, da je vložitev (neutemeljene) tožbe nesmiselna in lahko družbi povzroči le stroške, toda delničarji vsekakor kljub temu lahko izglasujejo takšen sklep, ki pa ga potem mora uprava realizirati,” je razložil.
Čez nekaj let, ko so začeli preiskovati domneve nepravilnosti pod taktirko Roberta Časarja, pa se je na seznamu spornih poslov znašel tudi ta. Naslednja uprava pod vodstvom Gregorja Veselka je Časarju, Aldu Babiču in Marjanu Babiču ter dvema delavskima direktorjema, Pavletu Krumenakerju in Borisu Marziju, v tožbi očitala, da so skladišče kupili po nepotrebnem, ga preplačali in Luki tako povzročili za 1,4 milijona evrov škode.
Tožen, tudi če ga ni bilo v upravi
Sodišče pa Luki, ki jo v odškodninskih tožbah zastopata odvetniški družbi Čeferin in Senica, ni pritrdilo in je pred nekaj dnevi odškodninski zahtevek zavrnilo.
“Tožene stranke so uspele dokazati, da so ravnale s potrebno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Toženi Boris Marzi pa v času spornega nakupa ni bil član uprave,” je v sodbi zapisalo sodišče. Zakaj so ga potem sploh tožili, niti Marzi ne ve, sodbe pa ne želi komentirati.
Bo pa Luka Koper, ki jo zdaj vodi Gašpar Gašpar Mišič, petim neutemeljeno toženim zdaj morala poravnati skupaj več kot 60.000 evrov pravdnih stroškov. Sodba še ni pravnomočna, Luka ima za pritožbo 15 dni časa.
Ali se bodo pravdali naprej, v Luki še preučujejo. To je sicer prva v seriji šestih odškodninskih tožb proti nekdanji upravi in nekdanjim nadzornikom Luke Koper, ki so skupaj težke astronomskih 35 milijonov evrov.
V Luki tehtajo, kaj storiti
Malokdo verjame, da bi Luki kdaj uspelo izterjati tako visoke vsote, po prvi neuspeli tožbi še toliko manj. V višave pa letijo tudi stroški pravdanj, tako za tožene kot za Luko. Gašpar Mišič je na oktobrski skupščini že opozoril delničarje, da so stroški podjetja za odvetniške pisarne takrat že presegli pol milijona evrov. Čez palec lahko ocenimo, da bi se utegnili skupni stroški sčasoma približati milijonu evrov.
Na vprašanje, ali bodo v Luki zdaj dodatno preverili temelje vloženih tožb in kakšno morebiti umaknili, je Gašpar Mišič odgovoril, da je to vprašanje že sprožil na nadzornem svetu. Opozarja pa, da so bile odškodninske tožbe vložene na podlagi sklepa skupščine delničarjev. Zato bo Slovenski odškodninski družbi verjetno predlagal, da se seznanitev delničarjev s stanjem odškodninskih tožb uvrsti na prihodnjo skupščino delničarjev. “Zdi se nam smiselno, da skupščina zavzame stališče. Gre za zahtevne sodne procese in za negotovost izterjave zaradi socialnega statusa toženih strank, po drugi strani pa prinašajo visoke stroške. Odločiti se bomo morali, ali nam je kot gospodarski družbi cilj zgolj zadoščenje, da bo nekdo spoznan, da ni ravnal gospodarno, saj je dokazano, da tožene stranke ne razpolagajo s premoženjem, ki bi pokrili škodo povzročeno družbi in sodne stroške,” pravi Mišič.
KATJA GLEŠČIČ