Manj denarja, zahtev pa vse več
Z desetino manj denarja za plače je zakon o uravnoteženju javnih financ povzročil težke razmere v vseh kulturnih zavodih. V Pokrajinskem muzeju Koper so nameravali primanjkljaj nadoknaditi tudi z odpuščanjem iz poslovnih razlogov. V kulturnem ministrstvu pa takšnega načina očitno ne odobravajo, saj pojasnjujejo, da morajo javni zavodi razliko v plačah zagotoviti iz lastnih prihodkov in z varčevanjem na vseh področjih poslovanja.
KOPER > Še več: na kulturnem ministrstvu napovedujejo, da bodo v prihodnje maso denarja za plače v javnem sektorju še zniževali. O kakršnikoli odpravi znižanja, ki ga je vlada potrdila septembra pred dvema letoma, za zdaj sploh ni govora.
Drugi muzeji ne bodo odpuščali
Po njihovih podatkih nacionalni in pooblaščeni muzeji primanjkljaj v financiranju nadomeščajo prav z lastnimi prihodki, donacijami ali pomočjo ustanovitelja. “Kolikor smo seznanjeni, drugi muzeji ne načrtujejo odpuščanj zaradi varčevalnih ukrepov, temveč pomanjkanje denarja za plače uspešno zagotavljajo na zgoraj opisane načine. Nekateri iz lastnih virov celo financirajo eno ali več delovnih mest,” navajajo v kulturnem ministrstvu.
Dodajajo, da so zaradi izrednih proračunskih razmer in krčenja malhe za plače javnim zavodom svetovali, naj presežke denarja iz poslovanja izjemoma namenjajo tudi za izplačila rednih plač in drugih prejemkov zaposlenih.
Juri: “Denar je strogo namenski”
“To je navadno sprenevedanje in zavajanje,” pa je nad razlago ministrstva ogorčen direktor koprskega Pokrajinskega muzeja Luka Juri. Pravi, da je napačna navedba, naj varčujejo na drugih področjih poslovanja, ker je tam denar strogo namenski. “Če od ministrstva prejmemo 10.000 evrov za pripravo neke razstave in jih dejansko porabimo 7000, moramo razliko vrniti državi,” trdi Juri. Pojasnjuje, da je muzej zadnjega pol leta iz lastnih prihodkov financiral manjkajočo razliko za izplačilo plač, da pa v prihodnjih mesecih tega ne bodo več mogli početi, ker bi bilo nevzdržno.
Opozarja, da morajo po zahtevah ministrstva pri delovanju upoštevati predpisane standarde, zaradi česar so primorani izvesti nekaj posodobitev v postopku dela. “To pa seveda stane. Če tega ne naredimo, lahko dobimo opozorilo ministrstva in spet ne bo prav. Z ene strani nas torej omejujejo z zahtevami, po drugi strani pa nam znižujejo dohodke in tako onemogočajo poslovanje,” ne razume Juri. Tako že imajo v načrtu, denimo, nakup novega računalniškega strežnika, ker so dolžni arhivirati in shranjevati podatke o predmetih in fotografski material. Čaka pa jih tudi nabava jeklene omare za shranjevanje občutljivih eksponatov.
Javni zavodi svoje poslovanje financirajo iz različnih virov. Pretežni vir je javni denar, vse pomembnejši pa postajajo prihodki iz spremljajočih dejavnosti muzejev: vstopnine za razstave in različne dogodke, na primer muzejske delavnice, muzejske kavarne in trgovine, prodaja muzejskih publikacij in izdelkov, oddajanje prostorov za programe drugih izvajalcev in podobno.
Prostovoljno znižanje plač
Na ministrstvu sicer ocenjujejo, da bodo stroške za plače v muzeju obvladali tudi z odhodom zaposlene v pokoj, s čimer pa se Juri ne strinja. Pravi, da se bo to zgodilo šele novembra, zaradi česar ne bodo privarčevali skoraj nič. Meni, da bi bila ena od možnih rešitev, da bi se zaposleni soglasno in prostovoljno odpovedali desetim odstotkom plače, medtem ko so dodatek na znanje italijanščine že pred časom sklestili.
“Razumem, da bi to zanje pomenilo še dodatno obremenitev, ker imajo že zdaj kot javni uslužbenci za štiri odstotke nižjo plačo. Temu sem se hotel izogniti tudi z odpovedjo enega delovnega razmerja,” Juri opravičuje odločitev, ki je pred dnevi dvignila veliko prahu, saj je v domnevni nevednosti to nameraval izročiti namestnici sindikalne zaupnice. Zdaj upa, da bodo s sindikatom čim prej uspeli najti skupni jezik.
Kultura nima velikega trga
S podobnimi finančnimi težavami se ukvarjajo tudi v drugih javnih zavodih v Istri. Vodilne smo vprašali, na kakšen način se borijo, da jim ne bi bilo treba poseči po skrajnem ukrepu - odpuščanju zaposlenih.
Lilijana Stepančič, ravnateljica Obalnih galerij Piran: “Zmanjšanje mase denarja za plače je resna težava, s katero se soočamo od začetka lanskega leta. Problem rešujemo s tržnimi prihodki, kar vpliva na naš program. Sicer pa je tudi trg omejen za dejavnosti, ki jih izvajajo Obalne galerije Piran. Če bi obstajal obsežen trg, ne bi bili ustanovljeni v pravni obliki javnega zavoda, temveč kot zasebni zavod ali podjetje. Do zdaj so Obalne galerije Piran poravnale vse zakonske in pogodbene obveznosti do za poslenih delavk in delavcev.”
Franco Juri, direktor Pokrajinskega muzeja Piran: “Kljub finančni stiski ne razmišljamo o odpuščanju. Iščemo alternative v dialogu s sindikati in zaposlenimi. Zavedamo se sicer, da moramo po eni strani zmanjšati stroške (za vse smo zmanjšali odstotek dodatka za dvojezičnost s šest na tri odstotke), po drugi pa se potruditi za povečanje lastnih prihodkov, ki gredo skoraj v celoti za zmanjšanje primanjkljaja pri plačah. Pomorski muzej je zaradi odločitve države izgubil vire financiranja, ki so mu v preteklosti zagotavljale finančno stabilnost, na primer vstopnino v Muzej solinarstva in možnost prodaje pridelane soli v muzejskem fondu. Trenutno smo še aktivni v dveh evropskih projektih, ki pa se zaključujeta.”
NATAŠA HLAJ
