Moteč vonj po oljčnih tropinah
Pri obiranju oljk in pridelavi oljčnega olja ne gre brez ostanka oljčnih tropin. Te oljkarji ponavadi odložijo na kakšno parcelo, kjer se sušijo, nato pa tako pridobljeno organsko gnojilo uporabijo na njivah. To že deseto leto na svojem zemljišču ob Tribanski cesti počne tudi oljkar Marinko Hrvatin. Ker pa pri razkroju zmes precej zaudarja, je njegova običajna praksa tokrat zelo zmotila stanovalce bližnje Partizanske ulice v Šalari.
KOPER > “Tako je nemogoče živeti. Vsak dan smo primorani vonjati smrad, ki se širi po naselju. Še zlasti nevzdržno je, ko malo zapiha veter,” opisuje eden od tamkajšnjih stanovalcev (ime hranimo v uredništvu). Prepričan je, da si je Hrvatin odlagališče oljčnih ostankov omislil preblizu soseski. Sprašuje se še, kdo mu je to dovolil, saj ugiba, da je najbrž tudi za odlaganje tovrstnih odpadkov treba upoštevati kakšne predpise.
Po nekaterih podatkih imamo v Sloveniji letno med 1700 in 2500 ton oljčnih ostankov. Oljkarji oljčne ostanke večinoma odlagajo na deponije, od koder se deloma vračajo na kmetijska zemljišča. Nekaj jih kmetije uporabijo za energetske namene kot alternativen vir ogrevanja. Energetska vrednost oljčnih koščic je, denimo, precej konkurenčna peletom, pri čemer pa njihova vlažnost ne sme biti previsoka. V slovenski Istri sta do danes le dva oljarja namestila kotle za lesno biomaso, ki sta ju nekoliko prilagodila, tako da lahko v njih kurita oljčne ostanke. Eden od teh je prav Marinko Hrvatin.
Šli smo po sledeh informacij našega vira in si tudi sami ogledali lokacijo odlagališča tropin. Bolj ko smo se bližali parceli, bolj so nam v nosnice silile neprijetne vonjave. Tudi pogled na nekaj metrov dolgo jamo, v kateri je bilo slišati brbotanje razkrajajočih ostankov oljčnega mesa, je bil dovolj zgovoren.
Znanega oljkarja Marinka Hrvatina so naša vprašanja na to temo dokaj vznejevoljila. “Še tistim nekaj, ki imamo kaj delati, nam povsem brez razloga mečejo polena pod noge,” ne razume. Pravi, da je parcela njegova last, nanjo pa tropine odlaga že deseto leto. “To počne vsak oljar in pri tem ne gre za nič spornega. Sicer pa tropine sploh niso odpadek. Gre za stranski produkt pridelave oljčnega olja. Vse je organskega izvora, zato ne gre za okoljsko obremenjujoče odpadke. Vse, kar je lahko moteče, je pač malo smradu v fazi razkroja,” je prepričan Hrvatin. Meni, da se zemljišče ne nahaja v neposredni bližini hiš, zato se mu zdi, da so očitki na njegov račun nekoliko pretirani.
Sicer pa še pojasnjuje, da se tropine sušijo dobro leto, pri kompostiranju pa da upošteva natančna pravila. Za hitrejšo razgradnjo uporablja bioagent, ki - kot pravi - ne škoduje naravi. Iz posušenih tropin proizvaja kompost za lastne potrebe, ne pa za prodajo.
Očitno je njegovo početje nekoga do te mere zmotilo, da je o tem obvestil tudi okoljskega inšpektorja. Hrvatin zagotavlja, da si je inšpektor ogledal zemljišče s tropinami, da pa ni ugotovil kršitev, zato ni ukrepal. Hrvatinove besede smo želeli preveriti, vendar v inšpektoratu za kmetijstvo in okolje na naša vprašanja včeraj niso odgovorili.
NATAŠA HLAJ
