Motita jih hrup in mehčalec
Hostla v Bonifacijevi ulici v Piranu motita sosede. Gostje se v ozko ulico vračajo ob vseh urah, povzročajo hrup in motijo počitek bližnjih stanovalcev. Lastnik hostlov očitke zavrača in pravi, da ima težave le z dvema sosedoma, ki mu nagajata.
PIRAN>“Naša hiša je obkrožena z dvema hostloma. Ko prihajajo skupine, se po ozki ulici razlega vreščanje. Ponoči se gostje vračajo ob vseh urah, nikoli ni miru,” pravi sosed hostlov Alibi B11 in Alibi B14 v Bonifacijevi ulici v Piranu. Zaradi hrupa razmišlja celo, da bi se preselil.
Zahtevali so, da zaprejo hostla
Lani so sosedje zbrali celo 24 podpisov in poslali dopis na občino. “Odločno zahtevamo zaprtje dveh hostlov Alibi na Bonifacijevi ulici. Kako je mogoče, da nekdo izda dovoljenje za opravljanje tako moteče dejavnosti v tako strnjenem življenjskem prostoru, kot so piranske uličice? In to brez predhodnega soglasja bližnjih stanovalcev. Tisoči obiskovalcev nam dolga leta grenijo življenje z nenehnim glasnim prihajanjem in odhajanjem, nočnim ropotom, vreščanjem, petjem, smejanjem v vinjenem stanju, celo rjovenjem, uriniranjem na ulici, kajenjem pred in pod našimi okni, metanjem cigaretnih ogorkov vsepovsod, smetenjem, loputanjem z vrati,” so našteli. Na ponovno pritožbo ene od sosed pa je župan Peter Bossman v teh dneh odgovoril, da ima hostel vsa potrebna dovoljenja. In še: “Razumem vaše nestrinjanje z dogajanjem v hostlu in hrupom, ki ga povzroča vrvež ljudi, vendar vas sljudno prosim, da sprejmete to kot del turizma in s tem povezanih učinkov, ki jih prinese v naše mesto.”
Prav tako vse očitke zavrača lastnik hostlov Gorazd Bračun. Obračunavanja v medijih ne želi, a je vseeno predstavil tudi svojo plat zgodbe.
Mu mečejo polena pod noge?
Pravi, da se nad dejavnostjo hostlov pritožujeta predvsem dva neposredna soseda, z drugimi se je menda pogovoril in je z njimi v dobrih odnosih. “Gostje, ki v hostlih prespijo, prinašajo turistični kruh tudi drugim v Piranu, na primer gostincem, in pomenijo promocijo slovenskega turizma,” našteva Bračun. “Soseda pa je nek večer, ko so se pripravljali, da gredo ven, z vodo oblila skupino otrok. V opravičilo je rekla, da je zalivala rože na oknu in da je mogoče kaka kaplja stekla čez rob,” pripoveduje. Dodaja, da so ga obiskale že vse mogoče inšpekcije in da je dobil le pozitivne komentarje. Trdi še, da za opravljanje dejavnosti ne potrebuje soglasij sosedov.
“Trudimo se delati, kljub temu, da nam mečejo polena pod noge. Sosedov nisem še tožil, ker nočem tako daleč, a razmišljam tudi o tem,” pravi Bračun.
Tožbo pa napovedujejo tudi sosedi, in sicer proti občini, ki da jim ne omogoča znosnih razmer za bivanje. Povrh vsega pa pravijo, da so izbrskali dokumente, ki dokazujejo, da Bračun sploh ni pridobil uporabnega dovoljenja za hiši, v katerih sta hostla.
Na črno nadzidano
Stavba enega od hostlov je bila pred leti počitniški dom, tako da se s prihodom novega lastnika njena dejavnost ni bistveno spremenila. “Stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in so bili v njih poslovni prostori, ki se jim namembnost ni bistveno spremenila, imajo uporabno dovoljenje,” pojasnjujejo na Upravni enoti Piran. Za stavbo na Bonifacijevi pa pravijo, da zahteve za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju niso dobili in izpolnjevanja pogojev niso preverjali.
Pri drugem hostlu pa je zgodba nekoliko bolj zapletena. “To hišo je pred leti občina prodala nekdanjim lastnikom, od njih pa sem jo kupil jaz. Še pred tem, leta 1968, pa je bilo zgornje nadstropje povišano za 60 centimetrov, kar se je izkazalo za nedovoljen poseg. O tem nisem nič vedel,” pojasnjuje Bračun. Trdi, da ima uporabno dovoljenje za celotno stavbo, razen za četrto nadstropje, ki je bilo pred 44 leti na črno nadzidano. Načelnik upravne enote Ivan Seljak pa pravi drugače: “Stavba, ki je bila na črno zidana, nima uporabnega dovoljenja, saj je bila zahteva za izdajo zavrnjena. Stavba po naših podatkih nima niti delnega uporabnega dovoljenja, saj ga zakon niti ne predvideva.”
HELENA RACE
