Na piranskih ulicah so podgane!
Verjeli ali ne, zadnje čase so med Pirančani zjutraj ob kavi ena od glavnih tem podgane. Pritožujejo se, da jih je podnevi veliko videti v mestu, da se vehementno sprehajajo med kopalci na Punti in jih spravljajo v obup, da poginule plavajo v mandraču, da iz ulic uhajajo v hiše, da turisti vreščijo, ko jih vidijo, in še kaj.
PIRAN > “Letos čez poletje je v Piranu videti veliko živih in mrtvih podgan. Na Punti živim že 17 let, redno se kopam na tamkajšnjem kopališču, a toliko podgan, ki bi tako kot letos poleti pri belem dnevu tekale tam po skalah, kar med kopalci, doslej še nisem videla. Pirančani smo zgroženi, saj vemo, da se podgane posebno dobro redijo in razmnožujejo v umazanih okoljih. Prebivalci Punte smo pri odgovornih že opozarjali, da odlaganje odpadkov v vrečkah pred vhode stanovanj predstavlja gojišča nesnage, saj živali, mačke, psi, podgane, raztrgajo vrečke, se hranijo in razbrskajo razpadajoče odpadke po ulicah,” nam je potožila Majda Bizjan.
Pirančani so zgroženi, podgane se sprehajajo dobesedno pod njihovimi okni, balkoni, skrbno morajo zapirati vhodna in balkonska vrata, da jim te živali ne bi zašle v stanovanja, shrambe, veže. Na mestnih kopališčih so to poletje nemalokrat priča vriskom groze kopalcev, saj se ti glodalci ob belem dnevu pojavljajo na obali med skalami, po stopničkah, pločnikih. Pirančani so priča tudi turistom, ki ob ogledu mesta videvajo žive ali poginule podgane. Poginule plavajo na gladini morja v mandraču, na očeh vsem, vedo povedati.
“Potem, ko smo podgane opazili v naši ulici in so nam sosedje povedali, da so jim zašle v hišo, sem na notranjo stran vhodnih vrat naše večstanovanjske hiše v Trubarjevi ulici obesila opozorilo, naj zapiramo vrata, da tudi nam ne zaidejo v hišo,” pravi Iva Poropat. Dodaja, da že 52 let živi v Piranu, kjer podgane seveda so, vendar jih je letos več na površju, kot sicer. Zato so prebivalci toliko bolj pozorni.
Lovilci maščobe so zakon
In kako ukrepajo? Nekateri vneto pozivajo javno podjetje Okolje, naj Pirana reši te nadloge, drugi kličejo na pomoč službo za deratizacijo, dezinsekcijo in dezinfekcijo v Koper, ki se ravno ta mesec mudi v Piranu zaradi redne deratizacije podgan, prejšnji mesec pa je uplinjevala kanalizacijske jaške proti ščurkom. Tretji si, tako kot gospa Poropat, pomagajo sami.
Tudi gostinci. Pavel Lovrečič, na primer, je pred poletjem obnovil kuhinjske prostore svoje restavracije. Ne samo zaradi standardov, ki jih zahteva zakonodaja. “Na izhodu izpustnih cevi iz kuhinje smo namestili posebni lovilec maščobe. Ta naprava preprečuje, da bi v omrežje odpadnih voda izteklo preveč maščobe. Ta je seveda banket za podgane. Verjamem, da bi njih število upadlo, če bi vsi gostinski lokali v mestu imeli take lovilce. Tudi ostanke hrane je potrebno skrbno odstranjevati izza lokalov, pa druge smeti,” je prepričan Lovrečič.
V Kopru in Izoli deratizacijo ter dezinsekcijo javne kanalizacije opravijo vsaj dvakrat na leto. “Vedeti pa moramo, da se bodo podgane v kanalizaciji pojavljale in da se jih ne da popolnoma uničiti,” pravi Miroslav Birsa iz koprske Komunale. Po tem, ko so v centru Ankarana pred tremi leti rešili težave s ščurki, so imeli z njimi nekaj problemov letos v centru Kopra in v Žusterni, a so jih z dezinsekcijo odpravili. Drugače pa je v Izoli, kjer opažajo, da so se podgane naselile tudi na bregovih hudournikov in okrog različnih pomožnih objektov. “Teh pa deratizacija javne kanalizacije prav nič ne prizadene,” pravi vodja DE Kanalizacija v Komunali Izola Dorian Kaligarič.
S službo za deratizacijo iz Kopra je sklenil pogodbo, da mu v gostinsko poslopje redno postavljajo in spremljajo pasti za podgane. Tudi ščurkov nima, saj pozna posebno metodo, kako se jih znebiti. “Zaradi vseh teh ukrepov v našem lokalu nimamo ne glodalcev ne ščurkov,” je zadovoljen.
Uspešna v borbi s temi mestnimi nadlogami je tudi direktorica hotela Tartini Andreja Frelih. Tudi oni so sklenili pogodbo z zavodom za deratizacijo, ki jih redno “obiskuje” in nastavlja pasti. “Najeli smo tudi ekološki otok, kamor skrbno odlagamo odpadke in ga čistimo, vendar so ljudje tako neolikani, da svoje odpadke zaščitni mreži navkljub mečejo k nam. Več odpadkov pa pomeni več nesnage in s tem hrane za podgane,” se čudi Frelihova. In seznanja, da letos kljub stanju v mestu v njihovem hotelu nimajo problemov s podganami.
A nekateri pač čakajo le na javno deratizacijo in dezinsekcijo, ki jo komunalna podjetja naročijo dvakrat na leto. Ki pa za zasebne lastnike stanovanj in lokalov ali etažne lastnike ni obvezna.
Kakor pojasnjuje vodja službe za deratizacijo Zavoda za zdravstveno varstvo v Kopru, veterinar Janez Pišot, se njihova služba s podganami spopada dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Tako namreč velevajo občinski odloki in občina za to tudi zagotovi denar.
Enako je z dezinsekcijo ščurkov. Vendar le na javnih površinah. “Pomanjkljivost naše zakonodaje je, da ne naloži obveznega uničevanja glodalcev in ščurkov, seveda pod našim nadzorom, tudi vsem zasebnim lastnikom. Tako bi jih lahko koreniteje uničevali, saj bi šli v vse stavbe v mestih,” je odločen Pišot. In ga preseneča, da zaradi pojava podgan ali ščurkov, mravelj faraonk, tigrastih komarjev sicer veliko ljudi kliče njihovo službo, vendar ko slišijo, da je potrebno uničevanje plačati, si premislijo. “Ne boste verjeli, a jim je težko potrošiti 15 evrov, kolikor bi jih največ stalo uničevanje podgan v njihovih kletnih in pritličnih prostorih.”
In opozarja, da bi bilo zato ustrezno, če bi se združili hoteli, gostinci, turistične agencije in drugi in oblikovali združenja, ki bi vlagala v posebne fonde, namenjene stroškom uničevanja škodljivih glodalcev in insektov. Pišot še ocenjuje, da v Piranu trenutno stanje zaradi podgan, ki so prišle bolj na površje, ni alarmantno, da je v mejah normale.
Vendar meščani razmišljajo, ali tej nadlogi morda med drugim ne botruje nedavna dezinsekcija ščurkov v jaških. Veterinar pritrjuje, da so po vsej verjetnosti strupeni plini omamili ali celo usmrtili podgane, ki so se ali umaknile višje ali na prosto. Dodaja še, da te živali zmotijo in preženejo tudi gradbeni posegi, kot so na primer dela v mandraču.
So krive mačke?
Ne nazadnje nekateri Pirančani krivdo pripisujejo še dejstvu, da v mestu ni več toliko potepuških mačk (ker so jih sterilizirali), ki pa so naravni sovražnik podgan. Pišot se delno strinja. Opozarja, da so podgane zelo bistre živali, ki si sporočajo, če jo katera tako ali drugače skupi. Na tisto mesto potem njene družice ne pridejo več.
Kritičen do negodovanja Pirančanov je Gorazd Pretnar iz koprskega zavoda za zdravstveno varstvo: “Če bi hoteli ugotoviti dejansko stanje podgan v Piranu, bi jih morali biologi konstantno opazovati, preučevati njihove iztrebke, spremljati njihove cikluse več let. Kar tako, 'rekla kazala', ne moremo govoriti o povečanem številu teh živali.”
Piransko komunalno podjetje Okolje o uničevanju teh škodljivcev seznanja krajevne skupnosti in vsakič tudi pozove zasebne lastnike, naj se pridružijo deratizaciji in dezinsekciji, tako bosta slednji najbolj učinkoviti. “Občinski proračun tudi zagotavlja nekaj denarja za to, vendar ga je ponavadi premalo, zato se trudimo iskati druge vire,” sporoča pomočnik direktorja Alen Radojkovič.
Na očitke meščanov, češ da Okolje ne čisti dovolj piranskih ulic in ne odnaša redno odpadkov, odgovarja, da ni tako, ker vse ulice spirajo vsakih osem dni. In njihov inšpektor za odpadke redno preverja in opozarja ljudi, naj jih ustrezno in pravočasno odlagajo. Poleg tega so vozila in smetarji na delu ves dan.
LEA KALC FURLANIČ
