Na ples so šli s čevlji pod roko
“Kakšen avto neki! Na ples smo se prevažali z avto-čevlji. Pravzaprav smo od doma šli v copatih, čevlje pa smo nosili pod roko, da jih ne bi uničili.” Tako sta se zlatih časov plesa v slovenski Istri, ko še ni bilo velikih diskotek in je ritem gibanja narekovala glasba v živo, pred dnevi spominjala zakonca Bruna in Silvo Kalc iz Bertokov.
KOPER > “Ko smo se odpravljali domov in se želeli spet preobuti, pa pogosto nismo našli copat, saj so nam jih fantje radi skrivali,” je Bruna Kalc minuli teden nasmejala obiskovalce večera, posvečenega plesu, v Pokrajinskem muzeju Koper. Raziskovalka Neža Čebron Lipovec in kustosinja v muzeju Maša Sakara Sučević sta ga pripravili v sodelovanju s Kulturnim klubom kot del projekta Pripovedujem zgodbo mesta.
Zakonca Kalc, ki se še danes rada odpravita plesat, sta se spoznala v koprskem Circolu, tedaj enem najbolj priljubljenih plesnih prizorišč. “Hodila sva tudi na Slavček. Da bi lahko plesali, smo čakali v vrsti. No, jaz sem prišla hitro noter, ker je tam igral moj oče,” se je znova pošalila Bruna Kalc.
Koprčanka in dolgoletna učiteljica plesa Lidija Cerovac je kar na sebi prikazala, kakšna je bila pred desetletji plesna oprava deklet - udobna, a elegantna, s poškrobljenim podkrilom.
V Ankaran je na ples peljal šjor Piero
“Vsi vemo, da je ples družabnost in zabava, redkokdo pa se zaveda, da je ples tudi pol zdravja. Je najboljši antidepresiv, ojača hrbtne mišice, izboljša držo, dvigne pulz ...” je naštela. Njen najzgodnejši spomin na ples na Koprskem seže v zgodnja otroška leta, ko sta jo starša držala v naročju med plesom v Hotelu Triglav.
“Triglav je bil dolgo rdeča nit, kar zadeva plese,” je pritrdila upokojena novinarka Radia Koper, Koprčanka Devana Jovan. “Tja so družine hodile na nedeljska kosila, možje so šahirali ... Plesi so se začeli že ob 19. uri. Hotel Triglav je bil zbirališče nas priseljencev.” Kot klasičnega poletnega plesišča pa se spomni terase hotela San Nicolo oziroma današnje Adrie. “Moj prvi plesni spomin je prav iz San Nicoloja, kamor je iz Kopra peljal šjor Piero z barko. Spominjam se tete, oblečene v čudovito belo krilo z rdečimi češnjami, plesala pa je na pesem Cigliege rosa a primavera (Rožnate češnje spomladi).”
Orkester je igral šest večerov na teden
In kdo je pred pol stoletja plesalcem v Kopru narekoval ritem korakov? “Katero glasbeno ime najbolj povezujete, denimo, s Hotelom Triglav?” je obiskovalce vprašala Neža Čebron Lipovec, medtem ko je sedala h gospodu v bleščeče rdeči srajci. “Jože Horvat!” so v en glas odgovorili malce starejši udeleženci večera in hip zatem ugotovili, da je gospod v rdečem prav on. Prekmurec je v Koper prišel služit glasbeni kruh leta 1956. S svojim petčlanskim orkestrom je šest večerov na teden neumorno igral predvsem v hotelu Triglav, na terasi hotela Galeb (na območju današnjega pokrajinskega muzeja, in drugje.
“Igrali smo od 20. do 23. ure, prvo uro le za uho, potem pa za ples. Ko je končal, smo se preselili v nočni bar in tam igrali do 4. ure zjutraj,” je povedal in se ob tem spomnil še anekdote iz noči, ko je dekle v nočnem baru plesalo striptiz. “Naslednji dan bi skoraj šli v zapor. Zgodaj zjutraj me je zbudila policija in vprašala, če sem kaj videl. Rekel sem, da sem videl le note,” je skomignil z rameni današnji učitelj glasbe. Na pol v šali je še povedal, da je za konec njegove kariere aktivnega glasbenika najbolj kriva skupina Beatles. “Beatlesi so glasbenike razorožili. Ko so prišli oni, je marsikdo pospravil instrumente.”
Med glasbeniki, ki so pustili svoj pečat zlasti na portoroških plesiščih, je tudi priznani klaviaturist Milko Cočev. “Spomnim se, da je nekega poletja delalo 50 orkestrov od Debelega rtiča do Sečovelj,” je ponazoril, kako živahna so nekoč bila istrska plesišča, in dodal: “Takšnega vzdušja, kot je bilo takrat, nisem nikjer več videl.”
Olivieri - učitelj plesa in življenja
Tango, valček ali polka - za plesalce noben ples ni bil neznanka. Eden najzaslužnejših za to je bil učitelj Nerone Olivieri. V svoji ploščici spominskega plesnega mozaika je nanj opozorila poznavalka istrske kulture Irena Urbič: “Kdo me je učil plesati? Najprej nona in mama, ki sem jo gledala izza ograje hotela Triglav. Pa sošolci, ki so me za 18. rojstni dan za iniciacijo peljali v nočni klub. A niti pol koraka ne bi bilo mogoče narediti, če nas tega ne bi naučil Nerone Olivieri. Učil nas je plesnih korakov in nas hkrati uvajal v javno življenje. Sam je bil visok in vitek, a ni delal razlike med bunkami in tvigicami, tako da smo se prav vse naučile klasičnih plesov.” Svoj spomin na Olivierija je udeležencem večera prek povezovalke sporočil tudi radijec Franko Hmeljak: “Quick quick, slow slow (Hitro hitro, počasi počasi), tega ne bomo nikoli pozabili.”
Mladinski klub v prostorih PN
Večer je prinesel še spomine na plesišča v Pretorski palači, klubu milice, pozneje na žusternski terasi, v Aurori, na že pozabljene plese, denimo mešanico plesnih zvrsti, ki so ji rekli letkis ....
Pa tudi na prizorišče, ki je pomenilo prelomnico za način druženja. Vzniknilo je v obdobju krajših kril, gramofonov (istrani so jim rekli mangiadischi), gimnazijskih plesov in vzhajajoče skupine Kameleoni. Mladinski klub Ray Charles je v 60. letih deloval v Ulici OF, prav v prostorih, kjer nastaja to besedilo. Tam so igrali Kameleoni in pozneje druge skupine, ki so pomembno zaznamovale istrsko glasbeno sceno.
To pa je že druga zgodba, ki jo bodo poznavalci pripovedovali na naslednjem večeru projekta Pripovedujem zgodbo mesta, 28. oktobra.
ILONA DOLENC
