Nagnjenost h kompromisom

KOPER > Mednarodnopravna teorija trdi, da je možno morske meje zarisati na kakršenkoli način, če se državi tako sporazumeta. Če pa sporazuma ni, sodniki pri določanju meje upoštevajo več načel. Najbolj znano je načelo enake oddaljenosti - ekvidistance, ki ga striktno zagovarjajo Hrvati. Prav tako pa je v mednarodnem pravu uveljavljeno načelu posebnih okoliščin, ki ga poveličujejo Slovenci.

Fonseca in Severno morje

Zagovorniki slovenskega stališča poudarjajo primera razdelitve epikontinentalnega pasu med Nizozemsko, Nemčijo in Dansko ter primer določitve meja v zalivu Fonseca med Nikaragvo, Salvadorjem in Hondurasom. Gre za primera, ki sta med najbolj raziskanimi in citiranimi v mednarodnem pomorskem pravu in s katerima so se vsi pravni strokovnjaki, ki sodelujejo tako na hrvaški kot slovenski strani, srečali že v svojih študijskih letih.

Pri razdelitvi epikontinentalnega pasu v Severnem morju je namreč sodišče zavrnilo načelo ekvidistance kot glavnega kriterija in v zapleteni sodbi prisodilo nekaj več epikontinentalnega pasu Nemčiji, ki bi sicer bila geografsko prikrajšana država, saj bi bil njen del morja stisnjen med morjem Danske in Nizozemske (podoben je primer Slovenije, stisnjene med Hrvaško in Italijo).

Zgovoren je tudi primer zaliva Fonseca, ki so ga mednarodni arbitri že leta 1917 razglasili za zgodovinski zaliv, trem državam so prisodili le ozek pas treh morskih milj notranjih voda ob obali, pretežni del zaliva pa je postal skupno lastništvo - kondominij. Leta 1986 pa sta se Salvador in Honduras ponovno obrnila na arbitražo, ki je ponovila stališče, da gre za zgodovinski zaliv in ni razširila notranjih voda držav. Primer je zanimiv predvsem zato, ker je tudi zaliv Fonseca, podobno kot Piranski zaliv, nekoč spadal v enotno, skupno državo, nedorečenosti s suverenostjo nad njim pa so se začele, ko so omenjene države postale samostojne (leta 1821, torej pred skoraj 200 leti). V obeh primerih so države odločitev sodišča tudi implementirale v praksi.

Nagnjenost h kompromisom

V zadnjih letih je prišlo še do nekaterih zanimivih razsodb glede državnih mej na morju. Leta 2009 je Meddržavno sodišče v Haagu določilo mejo epikontinentalnega pasu med Ukrajino in Romunijo. Sodišče je izključilo argumente obeh držav ter poiskalo kompromisno rešitev z mejno črto, ki je enako oddaljena od obal obeh držav. Sodišče je sicer potrdilo suverenost Ukrajine nad Kačjim otokom, a presodilo, da slednji nima lastnega ekonomskega življenja, zato ga ni upoštevalo kot začetno črto ukrajinskega ozemlja. Večino 12.400 kilometrov širokega območja je tako prisodilo Romuniji, upoštevajoč tudi morebitno nesorazmerje v dolžini obal, dosedanje aktivnosti obeh držav in varnostne razmere. Državi sta odločitev sprejeli kot dokončno in zavezujočo, a je še nista izvršili na terenu.

Leta 2014 je isto sodišče določilo morsko mejo med Perujem in Čilom, zaradi katere sta bili državi v sporu že od konca 19. stoletja. S sodbo se je precej povečala suverenost Peruja nad vodami, ki so bili dotedaj v rokah Čila. Za 38.000 kvadratnih kilometrov morja je sprejelo kompromisno sodbo, mejo pa je začrtalo vzporedno s koncem kopenske meje. Predsednika obeh držav, tudi Čila, ki je izgubil precej morja, sta zatrdila, da bosta odločitev spoštovala.

Leta 2012 je Meddržavno sodišče v Haagu izdalo razsodbo o dolgoletnem sporu med Kolumbijo in Nikaragvo glede meje na morju. ICJ je salomonsko določil mejo tako, da je suverenost nad otoki, ki so sicer 700 killometrov oddaljeni od Kolumbije in le 200 kilometrov od Nikaragve, dodelil Kolumbiji, a je Nikaragvi prisodil morski pas okoli njih. Kolumbija je s tem izgubila 75.000 kvadratnih kilometrov epikontinentalnega pasu, in se je na sodbo odzvala z odredbo, da vojaško ladjevje ohrani nadzor nad vodami, ki po novem pripadajo Nikaragvi. Razsodbe ni priznala.

Razsodbe v omenjenih primerih so različne, a vseeno je njihov skupen izvor, da težijo h kompromisni rešitvi, ki bi predstavljala pravično razmejitev za vse udeležence. Hkrati pa arbitri v Haagu večkrat presenetijo z izvirnimi uravnoteženimi odločitvami, zato je, vsaj kar zadeva stik slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi vodami, vsakršna napoved današnje odločitve nehvaležna.

DENIS SABADIN