“Ne gre mi v glavo naš propad”
Potem ko so prespali šokantno novico, da bodo lastniki družbo Tomos, motoindustrija poslali v likvidacijo, je 60 delavcev tudi včeraj delalo, kot da je normalen delovni dan in kot da se nič ni zgodilo. Dela je veliko, naročil ogromno, pravijo. In prav zato jim ni jasno, zakaj lastniki ukinjajo proizvodnjo dvokoles.
KOPER> Slabo novico jim je pred dvema dnevoma sporočil direktor družbe Matjaž Kanduč. Zbral jih je v jedilnici in jim povedal, da bo še pred iztekom leta slavne Tomosove motorje delal nekdo drug nekje drugje. Česa več niso izvedeli. Bojda pa proizvodnje ne bodo selili na Daljni vzhod.
Za likvidacijo družbe delavci ne krivijo direktorja, temveč lastnike, ki so odločitev sprejeli, torej Hidrio, ki je prek svoje družbe Tomos Invest večinska lastnica družbe Tomos, motoindustrija.
Grenkega okusa se ne more znebiti niti Koprčan Damir Barundič, vodja proizvodnje dvokoles. “Občutek, da se končuje proizvodnja Tomosovih dvokoles, ni prijeten. Presenečeni smo. Naročil imamo ogromno, dela tudi. Takšna odločitev lastnikov ni utemeljena. Mislim, da ni ekonomskih razlogov za ukinitev proizvodnje,” je prepričan Barundič.
Za tretjino delavcev rešitev še iščejo, večino pa naj bi prerazporedili v Hidriine obrate. Med njimi bo morda tudi Koprčan Hajrudin Hodžič. V Tomosu je delal vse življenje in vseh 35 let delovnih izkušenj si je nabral v proizvodnji. “Žalostna je novica, da bodo likvidirali program dvokoles. Tudi mi, sindikalisti, smo bili presenečeni, saj nismo tega niti slutili. Ko sem prišel domov, sem vse povedal družini. Žena me je tolažila, skoraj zjokal bi se, saj 35 let dela v istem podjetju res ni malo.”
Hodžič pravi, da živi v upanju, da bo vodstvo izpolnilo obljubo in delavce prezaposlilo v druge obrate. “Ne krivim direktorja. Poiskal je nove posle, dobil denar za material, zato pred njim klobuk dol. Lastnik se je odločil, da bo ukinil proizvodnjo in proti temu ne moremo nič. Delali naj bi še do 1. decembra. Kolikor sem razumel, naj bi do tega datuma podjetje obstajalo. A ne gre mi v glavo naš propad, saj je naročil dosti,” na glas razmišlja Hodžič.
Pirančanko Bosiljko Lukič pa po 33 letih dela v Tomosu nič več ne preseneča: “Marsikaj smo dali skozi. Najbolj nas je utrudil stečaj, ki se je vlekel nekaj let. Zato se v tem trenutku prej počutim, kot da je konec agonije.”
ALENKA PENJAK