Nedeljski boj za prost sedež na avtobusu za Ljubljano
Trajnostna mobilnost in uporaba javnega prevoza sta v vsakdanjem življenju še vedno zapleteni za uporabo. Ko se dijakom, vozačem na ljubljanske ali postojnske srednje šole, oktobra z začetkom študijske sezone pridružijo še študenti, sta le iznajdljivost in potrpežljivost tisti, ki mlade ob nedeljah pripeljeta v Ljubljano in jih v petek vrneta nazaj domov.
ISTRA > O kalvariji iskanja in čakanja, ki bi jo lahko rešili dodatni avtobusi, so spregovorili nekateri starši, dijaki in študenti, v upanju, da jih bodo odgovorni v različnih avtobusnih podjetjih slišali in svojim uporabnikom, ki nenazadnje osmišljajo njihovo dejavnost, prišli naproti.
“Septembra je bilo še vse dobro,” začne mama dijaka, katere ime hranimo v uredništvu. “Iz Ankarana smo ga ves september ob nedeljah vozili na avtobusno postajo v Koper, iz Ankarana namreč ob tisti uri z avtobusom ne moreš več do Kopra, v Kopru pa je normalno dobil sedež na avtobusu, ki ob 18.40 odpelje v Ljubljano. Ob teh urah se na avtobuse odpravi večina dijakov in študentov, saj so radi čim dlje doma. Vožnja traja dobro uro, dijaki pa morajo biti do 21. ure v svojih dijaških domovih. Nakar se je začel oktober in vse je bilo narobe,” pove naša sogovornica.
Mama dijaka iz Ankarana
“Na koprski postaji sem večkrat poslušala pričkanje med starši, kdo je prišel prej in kdo bo šel na avtobus.”
Oktobra postanejo avtobusi premajhni
Oktobra so se namreč dijakom na avtobusih pridružili tudi študenti. In če je prej dijak v Kopru še dobil sedež, ga naenkrat ni več. In ne, sedeti na tleh ali stati v avtobusu ni dovoljeno. Četudi kdaj kakšen dobrosrčen voznik mladim naredi uslugo, jih lahko njihova srčnost drago stane. Uradno je takšno početje prepovedano in je dovoljeno samo sedeti. Avtobusi pa imajo omejeno število sedežev.
Tine
študent kemije
“Pogosto smo s prijatelji razmišljali, da bi prevoznike pozvali, naj nedeljski liniji dodajo še en hiter avtobus. Vsaj za 20. uro.”
Šele dva avtobusa pozneje je dijak iz Ankarana dobil sedež na avtobusu, ki je prispel iz Lucije v Koper in odpeljal naprej proti Ljubljani. Zgodba se je ponavljala, dokler ni naši bralki nekdo svetoval, naj vendar odpelje otroka na startno točko - na avtobusno postajo v Lucijo. Tako je tudi storila in poslej to redno počne.
“Na koprski postaji sem večkrat poslušala pričkanje med starši, kdo je prišel prej in kdo bo šel na avtobus. Verbalno so napadali voznika, ki ni kriv, da se mora držati pravil. Bolj se sprašujem, kako se znajdejo starši, ki nimajo avta, da bi otroke odpeljali do Lucije, ali nimajo denarja za bencin, ker je to le dodatnih 25 ali več kilometrov v eno smer. Država dijakom in študentom subvencionira integrirano mesečno vozovnico, ki stane 35 evrov. Če jo že imamo, jo želimo tudi uporabljati,” doda mama dijaka.
Svit
srednješolec
“Mogoče se nas je v teh letih en sam voznik avtobusa usmilil in nam dovolil vožnjo stoje. Tega ne smejo početi, ampak takrat smo mu bili hvaležni.”
Do Divače, na vlak do Logatca in avtobus do Ljubljane
V Lucijo, na tamkajšnjo avtobusno postajo, se pripeljejo tako Koprčani kot tisti, ki stanujejo v različnih krajih istrskega podeželja. So tudi starši, ki hčerke ali sinove odpeljejo do Divače, kjer se z vlakom odpeljejo do Logatca ter z avtobusom nadaljujejo pot do Ljubljane.
Če se z vlakom vračajo domov, jih čaka ista zgodba: pot z avtobusom do Logatca, prestop na vlak do Divače in znova na avtobus do Kopra.
“Nekateri študenti imajo avtomobile in vanje stlačijo svoje prijatelje in sošolce. Ampak v Ljubljani je potrebno plačati tudi parkiranje, to pa bi nas tam, kjer se sin šola, stalo še 35 evrov na mesec. In če me vprašate, zakaj ne uporabljamo možnosti, ki jo ponuja spletna stran prevozi.org, lahko zgolj odgovorim, da pač bolj zaupamo voznikom avtobusov,” sklene mama dijaka.
Igra pokerja je tudi avtobus iz Ljubljane
Igra pokerja ni samo nedeljska pot v Ljubljano, temveč tudi petkova pot domov iz Ljubljane. Opiše nam jo Svit, ki ga srečamo na koprski avtobusni postaji. Odpravlja se v Postojno, kjer obiskuje srednjo šolo.
“Tudi če se v petek odpelješ do Ljubljane, da bi že na startni postaji ulovil avtobus, komaj prideš nanj, takšna je gneča. Če ne moreš na avtobus, čakaš naslednjega. Mogoče se nas je v teh letih en sam voznik avtobusa usmilil in nam dovolil vožnjo stoje. Tega ne smejo početi, ampak takrat smo mu bili hvaležni,” pove Svit.
Glede na to, da ljubljanska avtobusna postaja nima strehe, so čakajoči prepuščeni vetru, dežju, snegu in pripeki.
Študenti in upokojenci
Na koprski avtobusni postaji srečamo Tineta iz Kopra, ki v Ljubljani študira kemijo. “Ob nedeljah je vedno gneča in vsaj 15 ljudi je znalo ostati brez sedeža na avtobusu. Potem morajo iskati drugo možnost prevoza do Ljubljane. Ko prideš, ne veš, če boš na avtobusu dobil sedež. Ti poznopopoldanski avtobusi niti niso rezervirani za šolski prevoz, ampak se na njih lahko pelje kdorkoli. Najpogosteje so to starejši od 65 let, ki imajo brezplačno karto ter se odpravijo na izlet k morju in isti dan odidejo domov. Tako se srečamo na istem avtobusu in je gneča še večja.”
Se mu je že zgodilo, da je ostal brez sedeža na avtobusu? Kakšna čustva se mu ob tem porodijo? “Čustva niso bila najbolj prijetna,” pove študent. “Znašel sem se tako, da sem telefoniral naokoli in vedno slučajno nekoga našel, ki je šel z avtom in me je pobral. Srečo sem imel. Pogosto smo s prijatelji razmišljali, da bi prevoznike pozvali, naj nedeljski liniji dodajo še en hiter avtobus. Vsaj za 20. uro.”