Nekdanje taboriščnice tudi za pravice današnjih beguncev (foto)
Vse ljubezni naše generacije so naslovili včerajšnjo, že 54. proslavo ob tradicionalnem srečanju nekdanjih internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok v Portorožu. Ljubezen, v prvi vrsti do sočloveka, sta omenjala tako slavnostni govornik akademik Ciril Zlobec kot predsednik države Borut Pahor, ki je to čustvo usmeril tudi proti najnovejšemu valu beguncev iz vzhodnih in afriških držav.
PORTOROŽ > “Ni naroda, niti večjega od slovenskega, ki bi imel takšno zakladnico partizanskih pesmi o hrepenenju, svobodi in ljubezni, ki so tudi nosilci francoske revolucije,” je dejal Ciril Zlobec. Spomnil je, da smo imeli najbolj izdelano nacionalno zavest ob vstopu v EU, “potem pa so postali preglasni tisti, ki so zasramovali svoj nacionalni ponos”. Tega niso naredili ne Američani ne Nemci. Mi hitimo “hlapčevsko”.
Nedvoumno je bilo tudi sporočilo Boruta Pahorja, da se vojna na koncu maščuje tistemu, ki jo začne. “Slovenija lahko s solidarnostjo pomaga ljudem, ki so jih z doma pregnale vojne vihre. Sami ne moremo rešiti vseh težav, lahko pa naredimo vse, kar je v naši moči. To smo dolžni že zavoljo našega trpljenja. Zgodovina nas bo sodila po dejanjih.”
Da bodo zapise o pričevanju taboriščnic dobile vse slovenske osnovne šole, se je nadejal predsednik taboriščnega odbora Ravensbrück - Auschwitz Matjaž Špat. Piranski župan Peter Bossman pa je poudaril, da se moramo upreti vsakemu poskusu razvrednotenja internirank, češ da so te ponos našega naroda.
Prireditve so se udeležili primorski poslanci Mirjam Bon Klanjšček (nepovezani) ter Marko Ferluga in Lilijana Kozlovič (oba SMC). Ministrica za obrambo Andreja Katič se prireditve ni mogla udeležiti, se je pa odzvala s sporočilom, da so vrednote internirank tudi naše vrednote, le da tega - zaradi vpliva kapitala - morda ni dovolj čutiti.
Takšna srečanja nekdanjim internirankam ogromno pomenijo. ”Po vojni veliko časa nismo govorile o tem, kar smo prestale. Zdaj, ko se poslavljamo s tega sveta, pa si želimo, da se takšne grozote, ki jih je sposoben samo človek, ne bi pozabile in nikoli ponovile,” je rekla 90-letna Sonja Vrščaj iz Šepulj na Krasu, ki ostro obsoja tudi to, da je zdajšnje begunce nekdo prisilil, da zapustijo domove “zaradi prekletega profita”.
“Najhuje je bilo to, da smo bile vsak dan izpostavljene plinskim celicam,” je bila neposredna 92-letna Frančiška Deisinger iz Ljubljane. 88-letna Elza Mavrič Kumar iz Solkana pa je ob nedavni 70. obletnici osvoboditve Ravensbrücka s hčerko in tremi vnuki prevozila vso 90-kilometrsko pot, ki jo je v štirih dneh z nemško armado prehodila kot taboriščnica - do prihoda ruskih osvoboditeljev. Marš smrti so rekli tej poti, ker so bile mnoge taboriščnice tako izčrpane, da so omagale. “Vlekle smo se bolj kot hodile in vsako jutro nas je bilo manj,” se je spominjala. Njo je rešila neka nemška družina, ki jo je 14 dni negovala. Žal pa je ob nedavnem obisku ni več našla.
MIRJANA CERIN
