Nekoč glinenke, zdaj plastenke
Mineralno vodo so nekdaj polnili v glinene steklenice, ki so tehtale več kot en kilogram, jih pakirali v lesene zaboje in razpošiljali po svetu. Vodo so ljudje spili, glinene steklenice pa uporabljali za druge tekočine. Zgodbo o njih predstavljajo v Pomorskem muzeju v Piranu.
PIRAN > Različne tipe keramičnih steklenic so začeli izdelovati v 13. stoletju v hribovju Westerwald v Nemčiji. Z žganjem gline na visokih temperaturah in glazuro iz soli so uspeli izdelati posode, ki niso prepuščale vode. “Pravimo jim steklenice, čeprav niso iz stekla. A besede 'glinenka' pač ni,” je o zadregi poimenovanja na včerajšnji otvoritvi razstave dejala kustosinja Snježana Karinja. Ker je bila izdelava glinenih posod cenejša od steklenih, bile pa so tudi bolj trpežne, so jih ogromno razposlali po vsem svetu. V njih pa mineralno vodo, ki so jo pred avtomatizacijo polnilnic v glinene steklenice nalivali z zajemalkami. Že pred koncem 19. stoletja in preden so “glinenke” zamenjale najprej steklenice, nato pa še plastenke, so nekatere mineralne vode imele tudi mehurčke.
Razstavljeni steklenici sta iz 19. stoletja in nosita oznako Selters, ki je še danes blagovna znamka mineralne vode. V muzeju pojasnjujejo, da niti niso velika posebnost, saj je podobne posode mogoče najti celo v spletnih trgovinah, a s tem, da so ju razstavili, so se želeli pokloniti Alfredu Zajiču iz Izole. Bil je bil raziskovalec morja, skupaj z geografom Jožetom Žumerjem je sodeloval pri odkrivanju podmorskih izvirov termalne vode pri Izoli. Med drugim je med potapljanjem pri Debelem rtiču našel tudi keramične steklenice, ki jih je družina po njegovi smrti podarila muzeju.
Glinene steklenice z mineralno vodo, zaprte s plutovinastimi zamaški, so v zabojih, napolnjenih s slamo, pošiljali po vsem svetu, celo v Ameriko in Azijo. Marsikatera je prišla tudi v Istro, kjer so jo gospodinje nato še dolgo uporabljale za shranjevanje drugih pijač in celo vroče vode - tako napolnjene so uporabljale kot termofor.
HELENA RACE