Ni svobode brez svobode vseh

KOPER > “Želel sem dati glas in obraz vsem pozabljenim, zavrženim živalim, ki so zaprte v kletkah zgolj zato, ker so jih ljudje zapustili,” je bistvo projekta opisal Goričan Paolo, ki se nikoli ne predstavlja s svojim priimkom, saj meni, da je povsem enakovreden svoji psički Smilli, ki kajpada nima priimka. Na pot sta se odpravila julija 2013, prepotovala več kot 4000 kilometrov in obiskala 21 zavetišč. Projekt Sidecar Smilla je v Italiji vzbudil veliko pozornosti. Kakor je dejal Tilen Pajek, gostitelj in eden od vodij društva Pes, moj prijatelj, sta se septembra 2013 v Gorico vrnila kot pravi zvezdi.

Paolo je sodeloval tudi v akcijah osvobajanja živali iz laboratorijev in drugih “mučilnic”. “Čeprav je nezakonito, bom to še počel. Če je zakon nepravičen, ga je treba kršiti. O svobodi bomo lahko govorili, ko bomo vsi svobodni. To je moj cilj - svoboda za vse živali in ljudi,” pravi Paolo, ki poudarja, da ni šel na pot zgolj zaradi psov. Res jih je v italijanskih zavetiščih veliko, saj jih je srečal več kakor 5000, a videl je tudi več kot 700 mačk in stotine krav, prašičev, oslov, tudi kokoši. “V mnogih zavetiščih je za živali resnično lepo poskrbljeno, a še vedno so zaprte v kletkah, ker jih je nekdo zavrgel. In to je prava tragedija. Zakaj smo prepričani, da so druga živa bitja manjvredna? Ljudje smo zgolj primati, ki smo ušli nadzoru, zato sejemo smrt na vse strani. Tudi mi smo zgolj živali,” je prepričan Paolo. S Smillo že načrtujeta nov projekt, a v igri je več poti: ena vodi v Španijo med tekmovalne hrte, ki jih po “uporabi” pokončajo, druga na jug Italije, od koder se mu v prvo zavetišča niso oglašala. Na povabilo skupine Pes, moj prijatelj pa bosta morebiti pot sklenila prav Kopru. MPG