“Ni več nikogar, ki bi sploh mislil”

IZOLA>“Ko je govora o odvisnosti od lastnikov, oglaševalcev in politike, lahko rečemo, da je Mandrač neodvisen, saj smo sami svoji lastniki, nihče nas ne financira ali sofinancira. Pri življenju nas držijo naročniki in kupci. V tem pogledu je neodvisnost zelo draga,” je poudaril Mef.

Medtem ko Mandrač ustreza definiciji in funkciji lokalnega časopisa, saj ga ustvarjajo lokalni ljudje za lokalno publiko, občinska glasila to zagotovo niso, je opozorila medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin:“Na tem področju je zakonodaja že 20 let neurejena.” Tudi zaradi občinskih glasil, ki se jih pogosto povsem upravičeno oprime sloves trobila, hkrati pa odžirajo dragoceni oglaševalski prihodek, je ekonomsko preživetje lokalnih časopisov vse težje. Za medije, kakršen je Mandrač, bi bilo smiselno, če bi se preoblikovali v zadrugo, je predlagala Bašićeva. Njegovi deležniki bi postali bralci, ki že zdaj s svojo zvestobo izkazujejo, da jim je mar za ta časopis.

Ena vestnih bralk Mandrača in številnih drugih lokalnih medijev je tudi zgodovinarka, sociologinja in publicistka Neda Pagon. Poudarila je pomen vsebin, ki kažejo na kohezivnost skupnosti. Takšni so, denimo, Mefovi uvodniki v Mandraču, kjer uporablja prvo osebo množine: mi, nam, smo, bomo ... O sloganu Misli globalno, deluj lokalno Pagonova meni: “Ni več nikogar, ki bi sploh mislil, refleksija je izginila. Čas je, da nehamo svet spreminjati, treba ga je začeti razumeti.”

Novinar Ervin Hladnik Milharčič je Mandrač označil za “manjšo izjemo v slovenskem časopisnem prostoru”, ki spominja na skromno, a pristno rimsko kuhinjo. “Če imaš poln hladilnik hrane, in še nono, ki ti lupi krompir, ni problema skuhati dobro kosilo, a to postane dolgočasno. Zabavneje je, ko je nekaj narejeno iz revščine.”

Predvsem pa je ključna strast. Če se novinarju ne svetlikajo oči, ko opravlja svoje delo, je prav gotovo zgrešil poklic, so se strinjali sogovorniki.

ILONA DOLENC