Obiskujejo osamljene, najdejo lačne upokojence
Desetina starejših od 69 let na južnem Primorskem si privošči največ en topel obrok na dan, opozarja Slavica Frelih, pokrajinska koordinatorka projekta Starejši za starejše. “Ali pa še to ne. Nimajo ne tople vode ne elektrike, nekateri niti sanitarij.”
JUŽNA PRIMORSKA > Njene besede potrjuje deset izolskih prostovoljk, ki prav tako sodelujejo v omenjenem projektu. “Stiska je velika,” so si enotne.
Finančna stiska načne zdravje. “Nekateri upokojenci, ki si ne morejo privoščiti niti enega toplega obroka na dan, morajo zaužiti 30 do 40 zdravil dnevno. Zdravila jim vse bolj nadomeščajo hrano,” razkriva Slavica Frelih. Ne govori na pamet. Kot koprska prostovoljka je rešila življenje starejšemu upokojencu, ki so mu noge obgrizle podgane. Rane je opazila, ko mu je pomagala pri obuvanju. Nemudoma je poklicala zdravnika, ki je odredil hospitalizacijo.
Pod pragom revščine v Sloveniji živi 19,3 odstotka prebivalstva, kažejo podatki Eurostata, evropskega statističnega urada. Četrtina (24,4 odstotka) tega deleža predstavljajo starejši od 65 let in slaba petina (17,3 odstotka) mlajši od 17 let, pravi Vanda Hlaj.
Izstopajo v Izoli in Ilirski Bistrici
Frelihova po potrebi svetuje 172 prostovoljcem, ki delujejo na območju južne Primorske, od katerih pa je aktivnih manj kot polovica (približno 80). Med njimi prevladujejo predstavnice nežnejšega spola, prostovoljcev je zgolj pet. Številni, obeh spolov, si premislijo in zapustijo njihove vrste. “Eni tega ne zmorejo, drugi, tudi sami starejši, obnemorejo.”
Prostovoljstvo so na južnem Primorskem najprej uvedli v Ilirski Bistrici, leta 2009, in v Izoli, kjer so zdajšnji sistem vzpostavili v drugi polovici 2010.
V Mestni občini Koper so mrežo prostovoljcev zasnovali proti koncu leta 2009. Zdaj šteje 30 posameznikov, ki pa v treh krajevnih skupnostih, Marezige, Šmarje in Gračišče, niso dejavni. Leta 2011 so Koprčanom sledili Pirančani, ki se naslanjajo na vsega skupaj tri prostovoljce, med njimi je, izjemoma, tudi študent. “Med najbolj dejavnimi so ilirskobistriški in izolski, pa tudi sežanski in postojnski prostovoljci,” naznanja Frelihova. Z izolskimi predstavnicami je izkušnje izmenjala na nedavni okrogli mizi, ki so jo pripravili ob Tednu starejših občanov.
Projekt Starejši za starejše so zagnali pred desetimi leti pod okriljem Zveze društev upokojencev Slovenije. Vanj je vključenih 279 društev upokojencev s skupaj 3300 prostovoljci. Med omenjenimi društvi je najti obe izolski, Društvo upokojencev Izola in Društvo upokojencev Jagodje-Dobrava. Kot ključ, kako priti do pomoči potrebnih, uporabljajo sezname občanov, starejših od 69 let. Poslužujejo se tudi informacij, ki jih dobijo na terenu in prek osebnih stikov. Že izkušeni prostovoljci novince najprej ustrezno podučijo in od njih zahtevajo zaprisego molčečnosti (da bodo varovali osebne podatke vpletenih). Šele potem jim izdajo potrdilo.
Začne se z nezaupljivostjo
Izolske prostovoljke opozarjajo, da postajajo starejši občani zaradi krize in naraščajočega kriminala vse bolj nezaupljivi. V treh letih so opravile 750 obiskov, vendar letos najmanj. Na obisk se k starejšim napotijo po dva krat ali tri krat, preden jim odprejo vrata. Ko pa nezaupanje splahni, se, hudo osamljeni, čedalje bolj naslanjajo na prostovoljce.
Tudi večkrat na dan jih kličejo, da jim gredo v trgovino po kruh in mleko, skuhajo kavo, jih pospremijo do pokopališča, svetujejo glede prijave v dom upokojencev ... Nekatere z obiski nadaljujejo v domu upokojencev in iz lekarne tja prinašajo zdravila.
Stradajo po 40 letih dela
Anica Adamič in Vera Jakopič imata za seboj pretresljivo izkušnjo. Adamičeva se spominja, da je poleti na balkonu ene od upokojenk, ki jih obiskuje, opazila lonce z vodo. “Grela si je vodo, da se je potem umila. Kaj počne pozimi, raje ne pomislim. Ker nima denarja za plačilo položnic, bojlerja ne prižge. Na vrata Rdečega križa pa kljub temu še ni potrkala, ker jo je sram, da - po 40 letih dela v Delamarisu - prejema tako nizko pokojnino.”
Jakopičevo je gospa, ki ji pomaga, enkrat poklicala z obiska na drugem koncu Slovenije in jo prosila, naj jo pride iskat. “Ker je bila lačna.”
Stiska je še posebej velika v starem delu Izole in na obrobju Dobrave. “Kjer živi veliko nekdanjih delavk Delamarisa in Mehanotehnike. Prej so dobivale nizko plačo, zdaj še nižjo pokojnino,” pojasnjuje koordinatorka izolskih prostovoljk Vanda Hlaj.
Adamičeva je prepričana, da znajo tisti, ki dobijo 350 do 400 evrov pokojnine, čarati, sicer ne bi preživeli. “Sram jih je povedati, da so lačni. Otrok pa ne želijo nadlegovati, češ da imajo že sami dovolj težav, ker so ostali brez zaposlitve.”
Prostovoljci opozarjajo, da nekateri, ki delujejo zunaj njihove mreže, zaračunavajo usluge, ki jih opravijo za starejše občane. Za to, da jim gredo v trgovino po najnujnejše vsakodnevne potrebščine, zahtevajo deset evrov, denimo.
Dodatna težava so stopnice in davek
V blokih v Livadah se soočajo tudi s težavo, ki jo za starejše predstavljajo stopnice. Hlajeva meni, da bi morali njihova stanovanja zamenjati s pritličnimi.
Jožica Salkovič poudarja, da je treba starejšim ljudem povrniti dostojanstvo in mladim jasno povedati, da so dolžni skrbeti za starše: “Kje je medgeneracijsko sodelovanje?! Zakaj med prostovoljci praviloma ni mladih? Treba je angažirati osnovne in srednje šole pa tudi fakultete.”
Sama opaža, da so upokojenci, od kar se napoveduje davek na nepremičnine, še bolj zbegani. “Ker pravno niso podkovani, jim številni svetujejo obisk pri notarju, ki ga je treba plačati, seveda. Šli bi k notarju, pa ne vedo, ali bodo zbrali denar za obisk. Pomoč najbolj potrebujejo tisti, ki prejemajo 400 evrov pokojnine.”
Nekateri starostniki ostajajo sami v ogromnih hišah, čeprav jih ne morejo vzdrževati in zanje ne bodo zmogli plačati davka. Glavo si belijo tudi, če si hišo delijo z otroki. “Ti so pogosto skregani med sabo. Da bi staršem pomagali plačati davek, nekaterim niti na misel ne pride,“ opozarja Salkovičeva.
Za varstveni dodatek, s katerim bi si nekoliko zvišali mizerno pokojnino, se pogosto ne odločijo. Potem bi občina postala hipotekarni upnik in bi bili otroci po njihovi smrti ob nepremičnino. V tujini je drugače, navaja Salkovičeva: “Tam upokojenci sprejmejo rento banke - v zameno za njen lastniški delež.”
Hiše kljub vsemu ne bi prodali
Da bi prodali hišo in se preselili v manjše stanovanje, se le redki odločijo. Predsednik Društva upokojencev Izola Alojz Pečan opozarja na izsledke nedavne ankete, ki so jo opravili med 250 slovenskimi upokojenci. “Samo eden bi se preselil, čeprav vsi prejemajo 300 evrov pokojnine in živijo v hišah, vrednih 250.000 do 350.000 evrov. Mislijo na prihodnost otrok in vnukov, nase pa ne. To je slovenska značilnost.”
MIRJANA CERIN
