Objekt pod Belvederjem že tretje leto propada
To ni novinarski prispevek s podatki in pojasnili, kdo je kriv in kakšni so načrti za plažo in objekt pod izolskim Belvederjem. Je zgolj zapis avtorice, ki je preveč zgrožena nad videnim in zavohanim, da bi dovolila opravičevanje za sramoto, ki jo domačini gledajo vse leto, turisti pa se ji čudijo le nekaj mesecev.
IZOLA> Naključni obisk plaže pod Belvederjem prisili v soočanje s spomini in s smrdljivo realnostjo. Ob pogledu na razpadajoči objekt nekdanjega zbirališča mladih in koncertnega prizorišča ter odbijajočem vonju po človeškem urinu je mimoidočemu prav malo mar, ali je za stanje kriva Breda Pečan, Tomislav Klokočovnik, desnica ali levica, rdeči, črni, zeleni ali mavrični. Dejstvo je, da objekt, ki naj bi ga porušili, konec leta 2007 pa je inšpektor ukazal prenehanje tamkajšnje dejavnosti, že pol tretje leto propada; vsak, ki je pod Belvederjem v času delovanja Shoto kluba doživel kakšen nepozaben trenutek, pa se sprašuje preprosto - zakaj?
Tudi turistom gotovo ni najbolj jasno, kako je mogoče, da država, ki premore vsega 42 kilometrov obale, dovoli tako sramotno upravljanjem s prostorom. Požgana notranjost, razbite šipe, kupi smeti, pločevink in druge nesnage morda res niso pomembni, če naj bi objekt nekoč porušili in tam zgradili kaj bleščečega, gotovo ne namenjenega mladim, ki so navkljub drugačnemu zagotavljanju občinskih oblastnikov izgubili posrečeno, prijetno in nenadomestljivo zbirališče.
A kdo ima od takega stanja korist? Kdo se bolje počuti, ker več kot dve leti namesto koncertov, predstavitev knjig in drugih kulturnih dogodkov pod Belvederjem domuje razdejanje? Ne nazadnje so tam nastopili Psycopath, Melodrom, Zmelkoow in številni bolj ali manj znani pronicljivi bendi - celo takrat še ne svetovno znani The National! Tudi zelena mreža, ki je objekt objela prav te dni - glej ga zlomka, tik pred občinskim praznikom -, ne more skriti sramote. Spominjam se, da smo pred leti zapisali, kako je zgodba o zaprtju Shoto kluba zapletena. Danes z lahkim srcem zapišem, da je za vse, ki so se tam družili, poslušali kakovostno glasbo in kdaj pa kdaj dobili občutek, da je še upanja za ta svet, tudi nepomembna. Sram me je. Sram naj vas bo!
MAJA PERTIČ
