Obubožani delavci podjetja Gratim se bojijo, da bodo ostali še brez strehe nad glavo

KOPER> Zgodba približno 70 delavcev domžalskega gradbenega podjetja Gratim je še ena od mnogih žalostnih zgodb tujih gradbenih delavcev v Sloveniji. Potem ko so od lanskega septembra kljub poštenemu delu zaman čakali na zasluženo plačilo - na gradbiščih so delali tudi po več kot 250 ali celo 300 ur na mesec -, jim je sredi februarja dokončno prekipelo. Od 16. februarja stavkajo in zahtevajo takojšnje izplačilo plač, regresa, neplačanih nadur in ostalih pravic iz dela, ki jim jih dolguje Gratim, ter plačilo socialnih prispevkov za zaposlene.

Ostajajo v domu

Gratimovi delavci so na robu preživetja. Ker so brez denarja, so povsem odvisni od pomoči Rdečega križa; a kaj, ko paketi hrane ne zadoščajo za ves mesec. Zato so bolj lačni kot siti. Mnogi so že obupali in se vrnili v Bosno. Tisti, ki živijo v Sežani, in sicer v stanovanjih podjetja Gratim (za posteljo so mesečno plačevali po 150 evrov, čeprav se je v enem stanovanju gnetlo po 12 ljudi), so se odločili, da ne bodo zapustili stanovanj, dokler jim delodajalec ne povrne dolgov.

V veliko težjem položaju pa se je znašlo deset delavcev Gratima, ki živijo v samskem domu v Kopru; ta je v lasti podjetja Primorje iz Ajdovščine. Ker so delavci ostali brez vseh prihodkov, ne zmorejo plačevati 180 evrov najemnine na mesec. Čeprav upravnik samskega doma doslej, kot pravijo, še ni delal problemov, se vendarle bojijo deložacije. “Če namreč ostanemo brez stanovanja, lahko izgubimo dovoljenje za bivanje, ki je pogojeno s prijavo bivališča. To pa posledično lahko pomeni izgon iz države,” je zaskrbljen MilenkoJošić iz Prijedora.

A ta bojazen je, kot kaže, odveč. Iz Primorja so nam odgovorili, da do včeraj še niso prijeli nobene odjave bivališča za delavce Gratima, ki v samskem domu živijo od lanskega novembra: “Delavcem dajemo streho nad glavo, čeprav glede na neplačevanje prispevkov za bivanje tega nismo dolžni. O kakršnikoli deložaciji ni bilo nikoli govora. Težave delavcev razumemo. Vendar bi radi poudarili, da z njihovo nastalo situacijo nismo povezani in zanjo nismo krivi.”

Kako preživeti?

Milenko Jošić je obupan. Tako kot vsi migrantski delavci je v Slovenijo prišel delat. Pričakoval je, da bo za pošteno delo prejel pošteno plačilo. “Pa sem se uštel! In namesto da bi si sedaj, po sedmih letih bivanja v Sloveniji, urejal dokumentacijo za prijavo stalnega bivališča, razmišljam, kako naj sploh preživim. Kako naj omogočim preživetje svoji družini v Bosni. Včeraj smo končno prejeli 230 evrov socialne pomoči. Saj sem hvaležen za to. A če si toliko mesecev brez vseh prihodkov, je to le kaplja v morje,” je žalosten Milenko. Prepričan je, da so zdaj, ko je gradbeništvo v krizi, ti migrantski delavci Sloveniji odveč: “Ta država se nas želi rešiti, sicer ne bi dopuščala tega, kar se dogaja. To je sramotno!”

PETRA VIDRIH