Od službe do doma 60 stopinj C razlike
“Napovedujejo začasno ohladitev ...” je slišati glas napovedovalca iz radijskega sprejemnika. In še kako prav ima. Čez nekaj minut preskočim skoraj 60 črtic na termometru in iz soparnih 35 stopinj Celzija skozi nekaj vrat in zaves iz plastičnih polprozornih trakov stopim v hladilnico z minus 24 stopinjami Celzija.
IZOLA, SEČOVLJE, KOPER, > Vrata so zdrsela po tečajih ob steni in mraz je začel zbadati. Hiter račun ob podatku, da je v hladilnici -24 stopinj Celzija, na portoroškem letališču pa +34,5, je razkril, da tolikšnega temperaturnega skoka še nisem doživela.
Tega ne morejo reči zaposleni v Delmarjevi hladilnici v Izoli, ki mediteransko podnebje menjajo za polarni mraz vsak dan, ko so v službi. Namesto jutranje kavice je najprej na urniku preoblačenje. Tople hlače, po možnosti smučarske in podložene, in volnena majica, bunda za povrh, na nogah težki gojzarji, na glavi kapa in na rokah rokavice.
Najhladnejše službe
“Je to v teh vročih dneh najbolj hladno delovno mesto?” vprašam, ko vstopim v pisarno ob hladilnici. S termometrom v roki, ki kaže 10,4 stopinje Celzija, se Nedjan nasmehne: “Ne, najbolj hladno je znotraj hladilnic, kjer delajo skladiščni manipulanti. Tam je minus 24 stopinj.” Skupaj z njim, Husom in Brankom stopimo v globlji mraz. Ob blokih zamrznjenih lignjev in rib, zelenjave, sladic in sladoleda, zapakiranih v kartonaste škatle, mi je s pikajočim mrazom skozi glavo šinilo vprašanje, kako dolgo bi živel človek, če bi ostal tu zaprt. V majčki brez rokavov, kratkih hlačah in japonkah, ki so se mi lepile na ledena tla, ne prav dolgo. Zagotovo pa bi se v enem dnevu spremenila v trdo ledeno soho, enako živilom, zapakiranim v kartonaste bloke, pojasni Nedjan. S pogledom na gumbu z napisom “človek v hladilnici” pa me potolaži, da je to alarm, ki bi ga sprožil v primeru, če bi kdo ostal zaprt v zamrzovalni sobi. “Za vsak primer pa lahko vrata ročno odpremo,” doda.
V tem mi Huso čez rame ogrne svojo bundo. Prstom na nogah ta tolažba ni dovolj. Mraz jih začne hitro grizljati in podzavestno jih začnem vihati navzgor in migati z njimi.
Ob vračanju na peklensko vročino zunaj se mi ne zarosijo le očala in objektiv na fotoaparatu, pač pa tudi koža, podobno kot ob vstopu v savno. “Med delovnim časom ne hodimo noter in ven, tako da nimamo težav z menjavanjem temperature. Ko pridemo po koncu izmene ven, pa je vroče, a smo se navadili,” pojasni Nedjan. “No, večkrat smo prehlajeni,” doda. Nato pa se mi, ko spet sopiham na sončni strani vrat, zasmeji iz svoje ledene celice.
Na lopati celo pet ton na dan
A dan med poklici, ki jih vroče vreme ne sme motiti, se je začel že veliko prej. Sredi noči se je prebudil Klaudio Gei in se na skuterju odpeljal proti solinam. Tam nanj čaka od tri do pet ton soli, ki jih mora pobrati. In to vsak dan, zdaj, ko je sezona na vrhuncu. “Letos sem pridelal že 150 ton soli, računam, da bom prišel do 200 ton,” pove.
Bosonog in oblečen le v kratke hlače razklada voziček, napolnjen s soljo. “Za kožo me ne skrbi,” odmahne, “za glavo pa, pogosto me boli, v pripeki pa ne pomaga nobeno pokrivalo, niti slamnik.” Niti 15 litrov vode na dan, kolikor je spije. Ko sol obilno “raste”, pride na delo že ob treh ali štirih zjutraj, dela, dokler vročina ni prehuda, in se še enkrat vrne po 16. uri popoldne. “Takrat je voda v bazenčkih tako vroča, da bi v njej lahko kuhal jajce,” pove. A vseeno bos brodi po njej, da so njegove noge že najedene, pekoče. “A to je veselje, sicer tega ne bi delal. V solinah delam tako rekoč že vse življenje, prav tu je sol prideloval že moj oče,” ponosno pove.
“Kljub temu da je zelo naporno in obupno vroče, imaš nek rezultat. Svoje lastno delo. To je izpolnjujoče,” se strinja solinar Matjaž Lužnik, medtem ko na kupčke grabi svojo dnevno količino dveh ali treh ton soli. Ko pogledava na uro, manjka minuta do osme ure zjutraj. “Zdaj je najhuje, od osme do desete ure. Je 26 ali 27 stopinj, a ni niti sapice. Okoli desetih, pol ure prej ali pol ure pozneje, pa le nekoliko zapiha, in čeprav je podnevi 33 ali 34 stopinj, je že bolje.”
Da solinarstvo kljub napornemu delo skriva svoj čar, priča tudi družina Draganić iz Kopra, ki že dvanajst let prideluje sol na najetem polju. “Poleg službe delamo še tu. Pridemo vsak dan, vzamemo tudi dopust,” povesta Ljubomir in Nedeljka. Ona opravlja lažja dela, grabi sol - pri tem je oblečena le v kopalke in sproti poskrbi še za zagorelo polt -, on sol nalaga na vozičke, pri razkladanju pa jima pomaga še sin.
In čeprav bi se lahko pritoževali nad napornim delom, so ga pravzaprav tudi oni veseli. Po lanskem letu, ko niso nabrali nič soli, je letošnja sezona dobra.
Z žarom moraš znati
Vroč dan sta ob sedmi uri začela tudi mojstra žara v Nimisu na plaži v Žusterni. Pod rešetko, veliko kot miza, v prizidku restavracije, je še tlelo oglje od prejšnjega večera, ko se je “kuhinja” zaprla.
Ko so se kopalci začeli hladiti v bazenu, morju in ob hladni pijači, je temperatura na delovnem mestu Aladina Imširovića in Dina Hamzića začela naraščati. “Približno 40 je,” skomigne Aladin. Odprta okna in prepih, ki veje skoznje, blažita vročino, a le, ko zunaj ne piha. Če piha, morajo okna zapreti, saj kamin sicer vrača dim nazaj v delovni prostor.
“Ni hudo, saj si razporedimo delo, delamo pri žaru in v kuhinji,” pojasni. “Na dan zamenjamo najmanj dve ali tri majčke, spijemo pa po tri do štiri litre vode.” In pokurijo 20 kilogramov oglja. “Kuriti je treba znati, treba je pravilno pripraviti žar, oglje moraš znati imeti v mirovanju in ga razgreti, ko to potrebuješ,” me poduči Dino. Popravita pa tudi moje zmotno prepričanje, da jima je zaradi razgrete žerjavice precej vroče tudi takrat, ko so zunanje temperature znosnejše. “Zdaj je precej vroče, pozimi pa ne. Takrat nas včasih pri žaru celo zebe v roke,” pove Aladin.
V gneči okoli poldneva, ko morajo napolniti želodce polnim mizam gostov, hiti zlagati na krožnike mamljivo dišeče čevapčiče in krompirček z žara. To tekne kljub potnim sragam, ki so jih gostje ob 35 stopinjah Celzija brišejo s čela.
Besedilo in fotografije:
HELENA RACE
