Po vasi so strašili “vokladaki”
“Zelo boleče in prizadeto sem opazoval odhajanje mladih prebivalcev iz Glema v Koper, Izolo, Trst in v druge kraje.” Tako Ercole Jerman v uvodu svoje knjige Glem pojasnjuje razloge, ki so ga gnali in pripeljali do tega, da je knjigo napisal in predsinočnjim tudi predstavil v vaškem kulturnem domu v Glemu.
GLEM > Domačin Ercole Jerman, ki je s trpljenjem in žalostjo opazoval izumiranje svoje rodne istrske vasice Glem, je dolga leta razmišljal in iskal poti kako to preprečiti in vasico ponovno obuditi. Pravi, da se je z objavo te knjige oddolžil svoji rojstni vasi, na katero je ponosen in v kateri je preživel lep del svojega življenja.
Vas Glem je ena izmed redkih vasi, ki ima prazgodovinsko ime. Naseljena je bila že v 1. tisočletju pred našim štetjem ter ostala naseljena vse do danes. Je ena od treh vasi, ki ležijo na majhni planoti med srednjim tokom reke Dragonje in spodnjo dolino Rokave. Kot druge istrske vasi je tudi Glem gručasto naselje. Ima dominanto lego z lepim razgledom na Koper in njegovo zaledje, zato je imel kraj v vsej svoji zgodovini velik strateški pomen. V času druge svetovne vojne so se v bunkerjih okrog vasi skrivali vojaki Komande mesta Koper. Skozi vso zgodovino vasi je bilo poljedelstvo najpomembnejša dejavnost prebivalstva. Za Glem je značilno, da se tu vsaj zadnjih 400 let pojavlja priimek Jerman. Strokovnjaki ugotavljajo, da so Jermani prišli s severa.
Četrtkova prireditev, ki jo je povezovala avtorjeva žena Vlasta Jerman, je pritegnila približno sto obiskovalcev. Šavrinski godci iz Šmarij so v vaškem kulturnem domu pričarali toplo domače vzdušje. Knjigo je predstavil Leander Cunja, ki je v tesnem sodelovanju z avtorjem veliko pripomogel k nastanku knjige, predvsem kar zadeva zgodovino Istre.
Jermana je med drugim zanimal izvor imena vasi. Pritegnila ga je razlaga, ki pojasnjuje ime furlanskega mesta Glemone. Koren besede, “glem”, je v enem izmed jezikov takratnih prebivalcev širšega območja severnega Jadrana pomenil “zaobljen vrh hriba”. To bi lahko veljalo tudi za njegovo rojstno vas, ugotavlja, saj ima glemski hrib dejansko zaobljen vrh.
Jerman v knjigi obdela tudi vaške predele - pri puču, na orehah, na plačarju ... Poleg priimkov prebivalcev navede tudi njihove domače vzdevke. Opiše, kakšna so bila včasih oblačila, kako so bili ljudje obuti in kaj so jedli. Pripoveduje tudi o štrigah in štrigonih, v katere so nekoč verjeli vaščani. Bali so se tudi mrtvecev, ki naj bi ponoči hodili naokoli, preglavice pa so jim povzročali tudi volkodlaki ali po domače “vokladaki”.
Nekaj odlomkov teh pripovedi o starodavnih šegah sta predsinočnjim prebrali članici Kulturnega društva Istrski grmič Škofije Hermina Valenčič in Anica Vitez.
K nastajanju knjige so poleg Leandra Cunje veliko pripomogli tudi nekateri prebivalci Glema, ki so z avtorjem delili svoje spomine. “Glemci smo posebna sorta ljudi. Vsi pravi Glemci, ki jih poznam, so bili delavci, ki so delali od jutra do noči, in tako so vzgojili tudi mene,” pravi Jerman. Avtor, ki je, kljub temu, da se je njegova družina ena od prvih izselila iz Glema, vedno čutil močno povezanost z rojstno vasico, je danes vesel, da Glem ne propada več. V vasi je namreč vse več priseljencev. “Na srečo bo Glem ostal še naslednjih tisoč let, ampak brez avtohtonih Glemcev, brez Jermanov. Prihajajo drugi priimki, ampak jaz jih imam rad, kot da bi prišli moji bratje in sestrične. Zame je pomembno da Glem ne propada več,” je zadovoljen.
ANA LEŠNIK
